In kljub vsemu nič resnega. Brez tistih objemov in pogledov. Brez tebe in tistih tulipanov (oranžnih!), nabiram kronce in uživam v sprehodu na bližnji hrib. PRIČAKUJEM PREVEČ.

Vintige gameboy. Fashion blogi. Ups enka in herpes. Obupno zopet najdem najcenejše karte za Barcelono, a nimam družbe. Iščem službo in se zgubljam v izgubljanju. Mogoče mi jutri uspe. Upam, želim si. Rabim distrakcijo in nekaj, kar mi bo zaposlilo misli. Rabim njega in predvsem njo – prijateljico, ki me bo brez besed poslušala, na koncu le močno objela in me razumela.

Spet tretji. Zanimiv in … izziv, sanje. Nezaveden crush. Eno tvojo fotko mene bi. Bluzim, zgolj zato, ker lahko.

2 tedna brez tebe, 2 tedna časa zase in razmišljanja o stvareh, katere mi veliko pomenijo in ki jih čutim. O občutkih, o tebi? Ne vem, kaj sem ugotovila. Res ne. Mogoče vem, le to, da se težko odpovem samskosti in tistim včasih ne tako zelo nedolžnim pogledom, objemom in pogovorom z neznanci, ki to več niso. Težko je. In če bi bila zaljubljena; bi bilo vse drugače, bi mi bilo vseeno za tiste kave, mimobežne poglede na ulici in opravljanje.

Mogoče lahko to ugotoviva skupaj, mogoče lahko tvegava prijateljstvo. Mogoče pa ni vse v ljubezni, objemih in kavah, katerim ni ne konca in kraja. Mogoče je včasih kul imet ne razčiščene odnose, ampak spet drugič te nočem in ne želim imet samo en mesec.

Preveč besed, premalo dotikov.

Bluzim?

Samo en stavek, samo nekaj kratkega. Stvari se premikajo. Naprej in nazaj. Gor in dol. Sladko, kislo, grenko. V solzah. Ne vem, kaj se dogaja z menoj. Njima privoščim najboljše in najlepše, a na drugi strani razmišljam kaj vse bo njuna dvojina spremenila. Kako se bom jaz odzvala, kako bom jaz njo opazovala v objemu njega – njega, ki je bil zame kar nekaj časa popoln. Bom lahko našla njemu podobnega? Ga bom iskala v drugih?

Na drugi strani je pa P. čisto nasprotje popolnega -tistega za čemer sem jokala v soboto zjutraj. Vem, počnem neumnosti in spet otežujem stvari. A dokler nebom dobila, tisto kar želim, te bom pač kenslala, hodila s trgovin, se kregala in obregnila ob vsako malenkost. Ti veš kaj jaz hočem, čeprav sem po pravici povedano v moje takratne besede velikokrat podvomila. In potem, ko me ne bo več strah tvojih objemov, potem … se ne bom več skrivala. Če ne boš ti, nebom jaz. Bodi prvi, potrudi se, ... to rabim. Potem bom potrpežljiva in samo tvoja; in tokrat upam, da ne za samo en mesec in 5 dni, kot prejšnjič.

In spet tretji. Samo meglen spomin in 10 minutk. Živijo in potem brezosebni pogovori; ampak spet dovolj da pomislim nate. Čeprav nisi PNBK.

Sploh nisem hotela pisati o tem. Samo ... obupana sem, ker se s tabo, z njim in njo nikamor ne premaknem. Stojim.

Ne vem, če si ti.

Ne vem, za čim jočem. Ne vem kaj želim. Ne več.



And I'm not sure I believe anything I feel.