Veš, so ljudje s katerimi običajni sprehod po Ljubljani postane čarobno doživetje. In so najini trenutki, katerih ne želim pozabiti. Najini skupni trenutki in večeri, tisti čarobni dopoldnevi in spomini. Tako trhli, nežni in ranljivi. Hitro izmikajoči se. In prav spomini so tisti, ki mi ne dovolijo, da te prebolim.

Kaj ti bom povedala, kako te naj objamem, kaj zaželim in kako pogledam. Sprašujem se, bo sploh kdaj bolje. Bo prišel tisti, ki bo boljši od tebe..?Ne, nočem. Nočem te pozabit in zakopati nekam globoko v spomin, nočem da si ena izmed številk. Ne boš, to ti obljubim. In upam, da jaz ne bom le poletna romanca. Poletna ljubezen, ki to ni bila.


Obupano se bom po jutrišnjem zadnjem izpitu in družinskem kosilu zabubila v posteljo. Kupila si bom šopek cvetja, prebrala dobro knjigo, prižgala svečko in ob romantično-melanholičnem vzdušju celila rane. Sanjala ljubezenske prizore, se izgubljala v nadaljevankah in premišljevala. Ter … tekala okoli z napačnim.
Nekdo je rekel, da v moj imiđž spada to razočaranje in prebolevanje. Da nisem prava jaz, če nisem žalostno melanholična. Imel je prav. In prav taka si želim biti sedaj, te zimske dni.
Dni ko mislim le nate …