Že od nekdaj sem se težko spopadala z odhodi. Odhajanji. Pa naj bodo to ljudje; dogodki, ki se končajo; živali, ki so se z menoj crkljale ali pač stvari na katere se navežem. Ampak včasih stvari morajo iti svojo pot. Pot, ki jim je usojena in ki taka mora biti.
Nekje sem zasledila stavek, da je lepota življenja ravno v lahkosti prihajanja in odhajanja. Zato bom vsem ljudem, občutkom in stvarem pustila da oddidejo, odnesejo vse slabo in pustijo lepe spomine in svetle obrise. Pustim jim, ker vem da bo potem prostor in čas za nove ljudi in z njimi dogodivščine. Za še bolj poglobljene odnose in pogovore. Pustim jim ker nimam pravice jim ne dovoliti, da odidejo. Pustim jim ker moram, ker tako čutim in vem. Pustili so odtis in smeh in solze. In za to sem jim vsekakor neskončno hvaležna. Hvala, ker si z mano prehodila, del moje neskončne poti; ker si mi stala ob stani, ko je bilo najtežje in me poslušala, ko me noben drug ni hotel slišati.
Najtežje je pustiti dlan, pustiti da oddide.
...
In potem se počutim neksončno samo. Ker stvari ne moram deliti s tabo. Ker sedaj vse počnem sama. Sama s sabo in svojimi občutki.
