Spustila sem vse ovire in prepreke. Bila sem. Sledila srcu in čustvom, ki so me pripeljale do njega in najine nesrečne romance, ki ni trajala niti teden dni. Čudno nekdaj tako tiha in ničvredna čustva, so tako hitro postala intenzivna in močna ter resnična. Tako srčna, da sem samo ob misli, da januarja odhaja v tujino začutila solze v očeh in cmok v grlu.

Po skoraj tednu dni mu pošljem pismo. Tako pravo,.. kjer sem na moder list papirja pisala in izlivala besede in čustva. Zanj in zase. Za oba, ki to nikoli nisva. Predvsem pa za to, da bo meni lažje in da bo njemu lepše. Po parih dneh pozabim ... a me kmalu odnese. Samo malo daljši sms je bil potreben, da me je zopet odpeljalo nad oblake in zvezde. V gradove, kjer midva skupaj pijeva pivo in gledava filme. Želim si naju. Naju v Kino Komuna, naju na Guinessu. Naju skupaj. Tako kot prej.

In potem včasih nekemu dogodku ali osebi predam sebe. Vso svojo energijo, čustva, misli, moč in srečo. Predam se 100% in pustim srce odprto na dlani. Prepustim se. Ko se stvar konča ostanem brez. S praznimi smsi, polno osnutkov neposlanih mejlov in solzicami v očeh sem brez.
.
.
.
Brez vsega.
In njega.