Včasih se ne maram, ker moje počutje niha tako hitro in eksplozivno.

Tisti prvi trenutek sem najsrečnejši otrok, ki z novimi očali in njim v božansko beli srajci jem okusne panirane rakce. Smejim se otroškosti in magičnosti, ki jo opazim v najinih očeh, ki se tako rade gledajo.
Spet drugič otožno pojem in iščem tisto nekaj. S solznimi očmi, uperjenim pogledom v tla in žalostno glasbo hrepenim po eksplozivnosti in bližini v dvoje.
Ta dva pola ki nikoli ne bosta prišla skupaj... ta dva trenutka ki se izničita in naredita da je nič. Nič in hkrati vse. Magično in nično. Vse in brez pomena.

Bring me your love. Tonight.