Po glavi se mi poje pesem:

"Midva sva, glih za skupaj, sva,
hvala, ker si upaš stati z mano tukaj."

Skoraj 8 mesecev mi lepšaš dneve. Toliko lepih trenutkov in občutkov. Toliko dogodivščin, novih občutij in objemov. Toliko dotikov tvoje mehke kože. Toliko spitih kav v tvoji družbi in nešteto  minut prepletenih prstov. Le koliko vsega me še čaka?

In že imam solze v očeh. Tako čustvena že dolgo nisem bila. Ne skrbi, to niso solze žalosti, pač pa solze polne sreče ker te 'mam', solze hvaležnosti, ker si potrpežljiv z menoj in se učiš skupaj z mano. Solze, ker sem se ti popolnoma predala. Vsa. Z vsem srcem. In skupaj s tabo hodim v isto smer.

Obožujem:
Način, kako me znaš pomiriti in ustaviti, ko se sama ne znam.
Občutek moje roke na tvojem stegnu. Občutek, ki tako zelo pomirja
Najini obvezni skupni zajtrki, ki jih obožujem. Pa nujno kava zraven.
Gubice okoli tvojih oči. Še vedno najlepše.
Najini zanimivi načini spanja. Še vedno nisva ugotovila, kaj bi naredila s tem.
Pa tvoj koala objem.

Priznam, malo me strašijo vsa ta močna čustva. Ampak, kot pravijo, če z odprtim srcem vstopiš v neki odnos, si ranljiv. A če si te ranljivosti ne dopustiš, ne moreš celovito izkusiti ljubezni.

Do kavča pa nazaj, dragi moj!*