En mežik in je konec vsake lepe stvari.

Melodrom pojejo – če poljub, ki nič ne pomeni, ti vzame besede za dan ali dva. Meni pa se sedaj po glavi motajo misli: če sobota, ki nič ne pomeni, mi vzame besede za dan ali dva.

2 soboti, 2 osebi, 2 odhoda in poslavljanja. Solze in žalost, pa ... mešani občutki uglavnem. Prav zato, ker sem se imela s to osebo lepo, zakon, najlepše in sem doživela marsikaj; in v prihodnje tega ne bo. Ne bo isto. Ker vidva (no, pa kdo drug tudi), vidva sta nenadomestljiva.  Zato se sprašujem, kako bom brez vaju v prihodnje? Se sploh da?

B. Sedaj razumem kaj si rekel s tem ko si rekel, da naju oz česarkoli v dvoje nisi imel v planu. Ker sedaj boli.  Ker ... ja, prekleto boli dejstvo, da se počutim osamljeno in zavrnjeno. Na grd način zavrnjeno. Ne s tistim ‘aveš, to je to’ pač pa s tem da imam občutek da nisem vredna niti enega smsa/pozdrava/kako si. Ne zahtevam preveč. Nočem zahtevat preveč. Samo potem se mi tista 2 meseca zdita vržena v koš, pa čeprav je bil vsak vzpon na Š. res poseben, vsak večer od prvega naprej nekaj drugega ;) in nevem no. Ženske smo čustvena bitja in to bi moral vedeti. A lahko sam prosim en tvoj objem in tisti ‘sej bo vse v redu’, k ga itak nikoli nisi rekel?  Rada te imam.

K. Rekla si da ne smeva jokat, pa te ne morem upoštevat. Sploh še nisem dojela. Samo ta tvoj odhod je dober za obe, veš. Zate pa itak najbolj. Jaz obljubim, da bom še vedno laufala in se držala tistega reka – YODL in NOM NOM.  Ker ni isto brez tebe ... stvar se ne zdi tako kul, avanturistična in zabavna. Ah.

V k**** s temi prereki kot so: It’s never over. It’s only just a beginning. Na koncu mi ostane samo še moj cukr maček in blog. :(

Fak, boli. Jokam.

Spat nazaj.

Mogoče je čas za spremembe. Za priklop nazaj na blog in zlivanje vseh čudnih občutkov, vse živčnosti in neizživetih skrivnosti in romanc. Za obujat spomine. Za osebnostno rast in za poslušanje sebe. Za pisanje sebi.

Minilo je dobro leto dni odkar sem nazadnje pisala blog. Blog o tistem fantu, ki me je takrat zmešal. Nasmehnem se. Hvaležna sem mu za vse trenutke, objeme in sprehode po neskončnih parkih Ljubljane. Kdaj bo prišel nasldnji? Bo sploh ... ?

A, počutim se samo; prazno; neizpolnjeno; tiho. Samo to sem hotla povedat.
Za začetek.

Veš, so ljudje s katerimi običajni sprehod po Ljubljani postane čarobno doživetje. In so najini trenutki, katerih ne želim pozabiti. Najini skupni trenutki in večeri, tisti čarobni dopoldnevi in spomini. Tako trhli, nežni in ranljivi. Hitro izmikajoči se. In prav spomini so tisti, ki mi ne dovolijo, da te prebolim.

Kaj ti bom povedala, kako te naj objamem, kaj zaželim in kako pogledam. Sprašujem se, bo sploh kdaj bolje. Bo prišel tisti, ki bo boljši od tebe..?Ne, nočem. Nočem te pozabit in zakopati nekam globoko v spomin, nočem da si ena izmed številk. Ne boš, to ti obljubim. In upam, da jaz ne bom le poletna romanca. Poletna ljubezen, ki to ni bila.


Obupano se bom po jutrišnjem zadnjem izpitu in družinskem kosilu zabubila v posteljo. Kupila si bom šopek cvetja, prebrala dobro knjigo, prižgala svečko in ob romantično-melanholičnem vzdušju celila rane. Sanjala ljubezenske prizore, se izgubljala v nadaljevankah in premišljevala. Ter … tekala okoli z napačnim.
Nekdo je rekel, da v moj imiđž spada to razočaranje in prebolevanje. Da nisem prava jaz, če nisem žalostno melanholična. Imel je prav. In prav taka si želim biti sedaj, te zimske dni.
Dni ko mislim le nate …

Minilo je kar nekaj časa od kar sem nazadnje odprla prazen Wordov dokument in izlila vanj vsa svoja čustva, jezo, žalost pa tudi srečo, navdušenje in mojo prikupno zmedenost. Sploh še znam pisati? Si želim pisati?

Bom poskusila, ker menim, da mi bo potem lažje. Sem jezna,žalostna, osamljena? Sem vse po malem! Predvsem pa prikupno zmedeno dekle, ki je v tem trenutku razočarano. Osamljeno. Nekoč mi je nekdo rekel, da piše najlažje ko je žalosten in osamljen in da o veselih in zakon trenutkih ne zna pisati. Mogoče je pri meni podobno. Ker se v meni nabira kup mešanih občutkov in čutenj katerih ne znam opredeliti.


In sedaj, ko sneži in je res konec tistih toplih večerov, ko sem lahko okoli skakala v dolgih oblekcah in balerinkah, se spominjam poletja 2011. Letošnjega poletja. Nepozabnega poletja. Bilo je veliko zabavnih pripetljajov, veliko morja z babicami, veliko večerov ob ognju in kitari, veliko solz in veliko njega.

Rada naštevam, ker imam občutek neskončnosti.
In bil je september – najlepši mesec. Mega mesec.

Prišel si, kot pride večer,
Prinesel si slutnjo in tihi nemir,
Sestavil si svet iz drugačnih besed,
Ujela sem vase tvoj svetli pogled.

Bila sva midva, ki to nisva bila. In na začetku le nedolžni pogledi, ki so se sprevergli v objeme za lahko noč in končali na petkovih jutranjih dejtih ( z bicikljom ali peš), obiskih parkov, ribnikov, bajerjov in obveznem sedenju na klopcah.
Bila sem v tujini na potovanju s prijateljico, kjer sem doživela veliko dogodivščin. Od izgubljenih kovčkov, oblek, zgubljanja po ozkih ulicah mesta pa vse do novih slovenskih prijateljev, s katerimi sva doživele nepozaben večer v klubu in naslednji dan na plaži. Izkušnja več. Doživetje več. Spomin in liter Portovca na omari.
Bila sva na metinem čaju v Artu in se s solzami v očeh poslovila drug od drugega ter zaključila stvari. Na žalost.

Bilo je čarobno. In v čarobno-mavričnem spominu bo tudi ostalo.
Naj čim prej mine ali pa naj te veter pripelje nazaj.

In kljub vsemu nič resnega. Brez tistih objemov in pogledov. Brez tebe in tistih tulipanov (oranžnih!), nabiram kronce in uživam v sprehodu na bližnji hrib. PRIČAKUJEM PREVEČ.

Vintige gameboy. Fashion blogi. Ups enka in herpes. Obupno zopet najdem najcenejše karte za Barcelono, a nimam družbe. Iščem službo in se zgubljam v izgubljanju. Mogoče mi jutri uspe. Upam, želim si. Rabim distrakcijo in nekaj, kar mi bo zaposlilo misli. Rabim njega in predvsem njo – prijateljico, ki me bo brez besed poslušala, na koncu le močno objela in me razumela.

Spet tretji. Zanimiv in … izziv, sanje. Nezaveden crush. Eno tvojo fotko mene bi. Bluzim, zgolj zato, ker lahko.

2 tedna brez tebe, 2 tedna časa zase in razmišljanja o stvareh, katere mi veliko pomenijo in ki jih čutim. O občutkih, o tebi? Ne vem, kaj sem ugotovila. Res ne. Mogoče vem, le to, da se težko odpovem samskosti in tistim včasih ne tako zelo nedolžnim pogledom, objemom in pogovorom z neznanci, ki to več niso. Težko je. In če bi bila zaljubljena; bi bilo vse drugače, bi mi bilo vseeno za tiste kave, mimobežne poglede na ulici in opravljanje.

Mogoče lahko to ugotoviva skupaj, mogoče lahko tvegava prijateljstvo. Mogoče pa ni vse v ljubezni, objemih in kavah, katerim ni ne konca in kraja. Mogoče je včasih kul imet ne razčiščene odnose, ampak spet drugič te nočem in ne želim imet samo en mesec.

Preveč besed, premalo dotikov.

Bluzim?

Samo en stavek, samo nekaj kratkega. Stvari se premikajo. Naprej in nazaj. Gor in dol. Sladko, kislo, grenko. V solzah. Ne vem, kaj se dogaja z menoj. Njima privoščim najboljše in najlepše, a na drugi strani razmišljam kaj vse bo njuna dvojina spremenila. Kako se bom jaz odzvala, kako bom jaz njo opazovala v objemu njega – njega, ki je bil zame kar nekaj časa popoln. Bom lahko našla njemu podobnega? Ga bom iskala v drugih?

Na drugi strani je pa P. čisto nasprotje popolnega -tistega za čemer sem jokala v soboto zjutraj. Vem, počnem neumnosti in spet otežujem stvari. A dokler nebom dobila, tisto kar želim, te bom pač kenslala, hodila s trgovin, se kregala in obregnila ob vsako malenkost. Ti veš kaj jaz hočem, čeprav sem po pravici povedano v moje takratne besede velikokrat podvomila. In potem, ko me ne bo več strah tvojih objemov, potem … se ne bom več skrivala. Če ne boš ti, nebom jaz. Bodi prvi, potrudi se, ... to rabim. Potem bom potrpežljiva in samo tvoja; in tokrat upam, da ne za samo en mesec in 5 dni, kot prejšnjič.

In spet tretji. Samo meglen spomin in 10 minutk. Živijo in potem brezosebni pogovori; ampak spet dovolj da pomislim nate. Čeprav nisi PNBK.

Sploh nisem hotela pisati o tem. Samo ... obupana sem, ker se s tabo, z njim in njo nikamor ne premaknem. Stojim.

Ne vem, če si ti.

Ne vem, za čim jočem. Ne vem kaj želim. Ne več.



And I'm not sure I believe anything I feel.