Kaj torej naredijo ljudje, če se zeliko izogniti trku(paf!), a vseeno ležijo na poljani, uživajo v oblakih, ki plovejo mimo, in poslušajo, kako raste trava, ali z drugimi besedami – ne razmišljajo? /…/ Odgovor je sanjajo. Treba je sanjati in sanjat. Vstopiti v svet sanj in nikoli več priti iz njega. Živeti v sanjah do konca dni. V sanjah ni treba razlikovati med stvarmi. Sploh ne. Meje ne obstajajo. Zato v sanjah trkov skorajda ni. Pa tudi če so, ne bolijo. Resničnost je drugačna. Resničnost grize. Resničnost, resničnost.
(Murakami H., Ljubi moj sputnik)
Prav tukaj, stran od vseh ljudi, ki jih imam rada, interneta, polj in simpatij sanjam. Doma ne, ampak res samo tukaj. Sanjam tebe, mene, njega, dogodivščine in še tako neresnične stvari. Moje sanje so brez mej – in bile so tudi takrat, ko sem sanjala tebe z mano. Sovražim meje, sovražim to, da je resničnost drugačna. V sanjah se skrijem in preprosto sem. Tam ni dragih šamponov, mojih bednih strahov, tistih neprijaznih sošolk in tečnih staršev. To si želim. Ko bi vsaj enkrat moje sanje postale resničnost… in jaz bi ponovno s teboj gledala zvezde in ležala na sredi travnika z visoko travo, ter tokrat naredila mnogo stvari drugače. Ker bi rada poskusila in se ne več skrivala in bežala. Tega imam enostavno dovolj.
V moje misli, pa se vsake toliko časa prikradejo tudi neki mračni pomisleki.
Ali ne zapravljam časa in moči v nekem nekoristnem prizadevanju? Vlačim vedro vode nekam, kjer bo vsak hip poplava? Ne bi bilo bolje, da se odrečem nesmiselnemu naporu in se prepustim toku?
Kakor po plimi, ki se umakne, ostane do čistega izmita obala, bom jaz tudi tokrat, kot pri vseh ostalih kao princih ostala sama, izgubljena ter osamljena na tem mrzlem in nepravičnem svetu. Ostala mi bo le škatla spominov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar