Ko rabiš podporo staršev, je pač ne dobiš. Ko si zaželiš in v glavi predstavljaš neki določen feedback, ga ne doživiš. Ko si zaželiš, da bi te nekdo poslušal in te potem ne, si razočaran. Ko se stvari kar sesuvajo, ti se pa enostavno ne želiš soočiti s problemi. Ne želiš realnosti, in vseh težav, ki pridejo z določeno spremembo. Hočem, ne … želim nazaj v gimnazijo. V prvi letnik brez komplikacij, študentskih bonov in fantov.
Ko si najmanj predstavljaš pa se pred vrati pojavi prijateljica in ti polepša dan. Takrat postane vse ostalo manjvredno. Tudi ti. In ko po dolgem času z nekom sediš ob soku in MTVju in je to vse kar rabiš. In ti se, ko oddide, spomneš kaj vse bi ji še lahko povedal. Ker je tako kot je bilo včasih.
Preprosto in popolno.
Rabim oddih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar