Prepečenec

Z računalnikom v naročju iščem poceni lete za Barcelono. Rabim potovanje, nove ljudi, neustrašne muzeje in spoznavanje kultur. Pozimi bi morje svetlomodre barve, pesek ki se kar polzi med prsti in vročino. A kar me pri vsem tem najbolj potre je dejstvo, da bom mogla potovati kar sama. Tega se pa ne grem. Prijatelji, kje ste?!? Obupano si res želim nove popolne družbe in drugačnih – mogoče bolj »poslušljivih« ljudi. Nevem kaj imam

Stojim na mestu in se vrtim okoli sebe. Ne premaknem se ne naprej, ne nazaj. Razočarana si želim sprememb. A vem, da sem le jaz tista, ki se mora odločit in it v labirint čustev, se potopit v razburkano morje polno raznobarvnih rib in nevarnih mečaric.

Aveš, un k tvoje roke dišijo po pomaranči. In te vsak dan znova zbudi novo odprta narcisa, večji popek orhideje, iste igrače, telefon brez smsa in misel – je sploh vredno vstati? Mogoče boš kaj kmalu to ti.

Naveličana sem žurov v različnih diskotekah. Nočem veš KMŠ večerov, kjer končam ali preveč opita, v solzah ali v objemu neznanega fanta. Nemaram pogovorov z neznanci (čeprav mi takrat to paše), kreganj in pijanih smsov. Temu naredim kaj kmalu konec. Nočem, ne želim. Me je veliko bolj napolnil z energijo in presenetil koncert, katerega sem obiskala v Kinu Šiška in mi dodobra naježil dlake. Prilagam meni najbolj všečen njihov komad.

Ugotavljam, da sem kul. Z ljudmi se pogovarjam več al manj samo o njihovih interesih. Kr eni fotografi in podobno. Vse se povezuje in izklučuje. Pa veš ti kaj o meni?

Nisem vredna, vem.

With or without you?!?

Počutim se kot mehurček, ki bo kmalu počil zaradi ljudi, ki si ga podajajo, zaradi faxa, ki jemlje energijo, zaradi solz, ki utrujajo. Zaradi dogodkov in razmišljanj, občutij. But everything we have, everything we do is stuck in the moment. I'm stuck in the moment. Stojim na mestu, sem mehurček, in se nikamor ne premaknem.

Uživam v samskem stanu, čeprav bom mogoče čez uro, dve ali 3 dni to trditev zanikala. Uživam ob celodnevnem natrpanem urniku, ob dejstvu da si dokončno pozabljen(!) ter da lahko sošolcu brez težav napišem in pošljem objem. Spoznavanju novih ljudi, matematičnih izrazov ter prostranstev in širin avtocest. Sama sem in počasi dojemam, da mogoče to niti ni slaba zadeva. Da je kul ležat na balah in gledat zvezde s človekom, ki ga ne poznam, da je še bolj kul biti nerazumljen in da je nekaj najlepšega voziti skejt po Koloseju. Počnem neumnosti in si ne želim odpovedati svobodi, preveč očitnih pogledov in opazovanj kjut tipov. Ne želim omejevanja,…
Ker mogoče je kdaj pa kdaj kul ne imet razčiščenih odnosov, ne vedt kaj oseba čuti in tam samo biti, uživat, pogledovat in … upat. Na boljše, na spremembe in premike. Želim naprej, nekam kjer bo lepše, slajše, večje, razburljivejše,… vendar z vsakim premikom tvegaš in samo v strahu poizkušaš uživat in upaš na najboljše. (Vendar pri nama, pač nočem več ne razčiščenih odnosov, … ker me živcirajo in ne prinašajo nič novega. Le rutina, kavice, sprehodi in pogovori.)

Želim si šopka oranžnih tulipanov, pomladi in svežine, ki jo v dom prinaša cvetje. Rdeče vrtnice, orhideje, narcise. V Kalio grem. Se pocrkljat, razvajat in navonjat različnih rožic. Za dušo.

In vem, da me ob vsem tem ne boš/boste razumeli in se spraševali; zakaj pišeš o balonih, kaj je na njih tako posebnega, zakaj kupuješ knjige, se razvajaš z rožami – katere slej ko prej ovenejo in zakaj uživaš ob poslušanju Justina Biebra. Zakaj rineš v skrajnosti, otročje stvari in med ljudi, ki jih ne poznaš. Jaz na vsako od teh vprašanj znam odgovorit,..in rada bi, da bi tudi on( ki bo, če bo) razumel mene, moje bedne izpade, neumesne pripombe, rože in tekanje po visoki travi ter opazovanje zvezd.
Sam tok.

Moja orhideja je mutirala in ima liste sredi stebla. Cveti. Popolna je.