Z računalnikom v naročju iščem poceni lete za Barcelono. Rabim potovanje, nove ljudi, neustrašne muzeje in spoznavanje kultur. Pozimi bi morje svetlomodre barve, pesek ki se kar polzi med prsti in vročino. A kar me pri vsem tem najbolj potre je dejstvo, da bom mogla potovati kar sama. Tega se pa ne grem. Prijatelji, kje ste?!? Obupano si res želim nove popolne družbe in drugačnih – mogoče bolj »poslušljivih« ljudi. Nevem kaj imam
Stojim na mestu in se vrtim okoli sebe. Ne premaknem se ne naprej, ne nazaj. Razočarana si želim sprememb. A vem, da sem le jaz tista, ki se mora odločit in it v labirint čustev, se potopit v razburkano morje polno raznobarvnih rib in nevarnih mečaric.
Aveš, un k tvoje roke dišijo po pomaranči. In te vsak dan znova zbudi novo odprta narcisa, večji popek orhideje, iste igrače, telefon brez smsa in misel – je sploh vredno vstati? Mogoče boš kaj kmalu to ti.
Naveličana sem žurov v različnih diskotekah. Nočem veš KMŠ večerov, kjer končam ali preveč opita, v solzah ali v objemu neznanega fanta. Nemaram pogovorov z neznanci (čeprav mi takrat to paše), kreganj in pijanih smsov. Temu naredim kaj kmalu konec. Nočem, ne želim. Me je veliko bolj napolnil z energijo in presenetil koncert, katerega sem obiskala v Kinu Šiška in mi dodobra naježil dlake. Prilagam meni najbolj všečen njihov komad.
Ugotavljam, da sem kul. Z ljudmi se pogovarjam več al manj samo o njihovih interesih. Kr eni fotografi in podobno. Vse se povezuje in izklučuje. Pa veš ti kaj o meni?
Nisem vredna, vem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar