Samo en stavek, samo nekaj kratkega. Stvari se premikajo. Naprej in nazaj. Gor in dol. Sladko, kislo, grenko. V solzah. Ne vem, kaj se dogaja z menoj. Njima privoščim najboljše in najlepše, a na drugi strani razmišljam kaj vse bo njuna dvojina spremenila. Kako se bom jaz odzvala, kako bom jaz njo opazovala v objemu njega – njega, ki je bil zame kar nekaj časa popoln. Bom lahko našla njemu podobnega? Ga bom iskala v drugih?
Na drugi strani je pa P. čisto nasprotje popolnega -tistega za čemer sem jokala v soboto zjutraj. Vem, počnem neumnosti in spet otežujem stvari. A dokler nebom dobila, tisto kar želim, te bom pač kenslala, hodila s trgovin, se kregala in obregnila ob vsako malenkost. Ti veš kaj jaz hočem, čeprav sem po pravici povedano v moje takratne besede velikokrat podvomila. In potem, ko me ne bo več strah tvojih objemov, potem … se ne bom več skrivala. Če ne boš ti, nebom jaz. Bodi prvi, potrudi se, ... to rabim. Potem bom potrpežljiva in samo tvoja; in tokrat upam, da ne za samo en mesec in 5 dni, kot prejšnjič.
In spet tretji. Samo meglen spomin in 10 minutk. Živijo in potem brezosebni pogovori; ampak spet dovolj da pomislim nate. Čeprav nisi PNBK.
Sploh nisem hotela pisati o tem. Samo ... obupana sem, ker se s tabo, z njim in njo nikamor ne premaknem. Stojim.
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiNočem, ne želim. Samo takšno moje življenje je, in v njen na trenutke res uživam. Stojim in hrepenim,...
OdgovoriIzbrišiGoodbye my almost lover.