Plavam v banji polni čustev in počenih raznobarvnih balonov. Lovim se. Padam v sen obkrožena s plišastimi igračami. Predstavljam si mene z njim brez naju.
Z vedno manj tebe. Svobodnejša. Otročja, a na trenutke preveč odrasla in odrezava. Jokajoča in pogrešajoča. Rumeni nohti na rokah in črni na nogah. Tebe, njo, njega in njih. Taborniško družbo na orientacijah. Največ objemov. Ležanje v dvoje samo s tabo, čeprav … sva vsak na drugem planetu.
Zgubljam se v poplavi ljudi. Kričim brez glasu. Jočem brez solza. Govorim, a ti me ne slišiš. Še moja kao naj prijateljica ne. Poglej… poslušaj… poskusi… jim govorim, oni pa skomigujejo z rameni in nočejo ne videti, ne slišati, ne okusiti ničesar. Kaj šele vprašati. Kruta realnost, kjer je vsakomur mar le zase. Ne rabim takih ljudi in besed, ja … razumem te. Ker vem da me ne, ker vem da to rečeš samo zato, ker nimaš drugega reči. Zato se raje zaklenem v sobo in jočem, misli zapišem v blog in pogledam film. Slepa sem, ne vidim ljudi.
Razočarano povesim pogled ter samo sebe objamem, ker je to tisto kar v teh deževnih dneh najbolj rabim.
Neznam nalimat videa z YT sem notr. :/ Pa naj ostane samo pri tem.
Another time, another town, another everything.But it's always back to you.
sreda, 12. januar 2011
nedelja, 2. januar 2011
Že dvajsetkrat odprt Word, a vseeno brez ideje in navdiha o čem pisati in predvsem kako zaključiti 10 in s čim vstopiti v 11. Pisati zaobljube, 10 naj v 10, želje in objavljati slike. Ne, tega pa ne. Reči desetki jebi se in hrepeneti po boljšem? Ali zgolj biti hvaležen in se veseliti novih podvigov, prijateljstev in izzivov na faxu?
Brez navdiha, zobljub, Njega, žura, malenkosti. Samo želje – manjše in večje. Tiste skrite ali pač vsem znane, predvsem pa neuresničene.
Še kdaj pomisliš name? Ker jz res ne morm več gledat romantičnih filmov, ostati ravnodušna ob bivši zaljubljeni sošolki in vseh romantičnih začetkih in objemih v novem letu. Blaaaaah. Jzbitut.
The Scout, oh right! :S
Brez navdiha, zobljub, Njega, žura, malenkosti. Samo želje – manjše in večje. Tiste skrite ali pač vsem znane, predvsem pa neuresničene.
Še kdaj pomisliš name? Ker jz res ne morm več gledat romantičnih filmov, ostati ravnodušna ob bivši zaljubljeni sošolki in vseh romantičnih začetkih in objemih v novem letu. Blaaaaah. Jzbitut.
The Scout, oh right! :S
nedelja, 26. december 2010
Če poljub, ki nič ne pomeni, ti vzame besede za dan ali dva.
Slika, pesem, računi, film, zvezek na mizi, kamen, sprehodi, čaj, sončnica. Vsaka izmed teh stvrai me spomne na nekaj. Vsak še tako lep moment, poseben in samo najin objem. Izlet na morje ali neprespana noč. Vendar jaz ne morem več poslušati besed o spominih, spomini so nekaj tako trhlega, tako minljivega, tako nestabilnega, da ne moreš imeti le njih za to, da imaš dobro in polno življenje. Ko ne moreš več vstati iz postelje, ti tudi spomini ne pomagajo. In komu jih boš povedal, ko bo le redkokdo zastopil kakšno besedo iz tvojih ust?
Vendar kaj storiti, ko so spomnini vse kar ti preostane. Ostaneš sam s polno škatlo računov, plišastih igrač, zapisov v Wordu in hotenjem v trebuhu. Pesniške zbirke, najljubši citati, knjige in priročniki. Mogoče se najdem v tem, vendar pred tem začnem sanjarit. Sanjarila sem, da bova z roko v roki skupaj raziskovala svet. Kajti svet je drugačen skozi njegove oči. On pa si je želel odkrivati samo mene. Moje telo, pravzaprav. Ne mojega vesolja.
Zaljubljenost, ljubezen. Zaljubim se lahko v karkoli. V trave, reko, drevo ali kamen, v knjige, ki jih berem, v pesnike, ki jih pišejo, v junake, ki živijo v njih, v kitariste s šopki rož in v dolge sprehode. In celo v resnične fante. Mogoče – če je WAU in če obnemim. Ampak to je težko, zakomplicirano in polno različnih občutij. Nočem crush-ov. Takrat se eden izmed naju obrne proč in hitro odide. Pobegnem. Nikoli ne počakam, nikoli ne ostanem do konca. Vedno pobegnem. Stran. Čimprej stran. In potem le hrepenim, … ko odhajaš/m stran.
Melodrom paše k počutju. In namesto učenja berem najine mejle, sanjam in se spominjam.
Vendar kaj storiti, ko so spomnini vse kar ti preostane. Ostaneš sam s polno škatlo računov, plišastih igrač, zapisov v Wordu in hotenjem v trebuhu. Pesniške zbirke, najljubši citati, knjige in priročniki. Mogoče se najdem v tem, vendar pred tem začnem sanjarit. Sanjarila sem, da bova z roko v roki skupaj raziskovala svet. Kajti svet je drugačen skozi njegove oči. On pa si je želel odkrivati samo mene. Moje telo, pravzaprav. Ne mojega vesolja.
Zaljubljenost, ljubezen. Zaljubim se lahko v karkoli. V trave, reko, drevo ali kamen, v knjige, ki jih berem, v pesnike, ki jih pišejo, v junake, ki živijo v njih, v kitariste s šopki rož in v dolge sprehode. In celo v resnične fante. Mogoče – če je WAU in če obnemim. Ampak to je težko, zakomplicirano in polno različnih občutij. Nočem crush-ov. Takrat se eden izmed naju obrne proč in hitro odide. Pobegnem. Nikoli ne počakam, nikoli ne ostanem do konca. Vedno pobegnem. Stran. Čimprej stran. In potem le hrepenim, … ko odhajaš/m stran.
Melodrom paše k počutju. In namesto učenja berem najine mejle, sanjam in se spominjam.
torek, 21. december 2010
I don't know how to feel tomorrow.
Ne znam nehat jokat. Nemorem. Nočem. Želim, da moja čustva splavajo na plano.
Zopet sem sama v tem svetu. Nič bolje kot prej. Preplašeno bom zopet iskala oči, dolge globoke pogovore in objeme. Hlastala po zraku in se bala zaljubit. Tako kot tokrat. Iskala momente, ki jih ni bilo in si sladkala življenje z malenkostmi. Ponovno začela brati poezijo (zahvala gre Katarini) in hrepeneti po tisti romantični pravljici. Po kaminu, metinem čaju, snegu in dvojini. Tokrat ne s tabo.
Bom pogrešala objeme, poljube?Zrenje v oči in momente, ki jih ni bilo? Programiranje v dvoje, Art-a in čajčke. Globoke pogovore, katere sem imela samo s tabo? Fak. Nism si mislila, da bom tako jokala in da bo težko... Ne po 1 mesecu, parih sleepoverjih in poljubih. Na ljudi se verjetno res preveč hitro navežem in potem boli, žge, peče.
In tako kot poje Avril. I just don't know what to say, tomorrow it's a different day. Brez njegovih smsov in čakanja pred faxom. Blogov v katerih sem se našla in ob katerih sem jokala. Ker ne bo več tega nekoga, ki bo stalno ob meni. Ne tistega božanskega in enkratnega občutka bližine. Tega, da je nekdo ob tebi. Ne bo naju, pa čeprav nikoli zares nisva bila.
Ne obžalujem, ne kregam se. Samo jočem. In sem ti hvaležna, čeprav tega ne znam pokazati, kaj šele povedati. Težko je. In vem, da si bil pravi prvi. Najbolj potrpežljiv in pozoren. Prvega ne pozabiš nikoli in ostal boš z mano v srčku in mislih. Res.
In potem sem ležala v njegovem objemu in se spraševala – a to je to, a to je »ljubezen«? ter razočarano povesila glavo.
Zopet sem sama v tem svetu. Nič bolje kot prej. Preplašeno bom zopet iskala oči, dolge globoke pogovore in objeme. Hlastala po zraku in se bala zaljubit. Tako kot tokrat. Iskala momente, ki jih ni bilo in si sladkala življenje z malenkostmi. Ponovno začela brati poezijo (zahvala gre Katarini) in hrepeneti po tisti romantični pravljici. Po kaminu, metinem čaju, snegu in dvojini. Tokrat ne s tabo.
Bom pogrešala objeme, poljube?Zrenje v oči in momente, ki jih ni bilo? Programiranje v dvoje, Art-a in čajčke. Globoke pogovore, katere sem imela samo s tabo? Fak. Nism si mislila, da bom tako jokala in da bo težko... Ne po 1 mesecu, parih sleepoverjih in poljubih. Na ljudi se verjetno res preveč hitro navežem in potem boli, žge, peče.
In tako kot poje Avril. I just don't know what to say, tomorrow it's a different day. Brez njegovih smsov in čakanja pred faxom. Blogov v katerih sem se našla in ob katerih sem jokala. Ker ne bo več tega nekoga, ki bo stalno ob meni. Ne tistega božanskega in enkratnega občutka bližine. Tega, da je nekdo ob tebi. Ne bo naju, pa čeprav nikoli zares nisva bila.
Ne obžalujem, ne kregam se. Samo jočem. In sem ti hvaležna, čeprav tega ne znam pokazati, kaj šele povedati. Težko je. In vem, da si bil pravi prvi. Najbolj potrpežljiv in pozoren. Prvega ne pozabiš nikoli in ostal boš z mano v srčku in mislih. Res.
In potem sem ležala v njegovem objemu in se spraševala – a to je to, a to je »ljubezen«? ter razočarano povesila glavo.
sobota, 18. december 2010
4:39
Ko sem po dvanajstih urah dela utrujena, a vseeno polna energije željna zabave, alkohola in novih ljudi. Brez glasu, a željna najdaljšega nočnega pogovora, ki se konča ob sončnem vzhodu in metinem čaju. Z vonjem rok po Refošku in pivu in brez mejkapa, skačem čeprav me bolijo noge. Kričim brez glasu. Vrti se mi od sreče, žalosti. Pišem kljub močno potrebnem spancu. Na robu solza in smeha. Žalosti in veselja. V dveh različnih svetovih. V dvomih o vsem in vseh.
V želji po zasneženem sprehodu, driftanju po snegu in teku po celovški cesti. Z roko v roki. Z zmrznjenimi prsti, rdečim nosom in belimi škornji. Z momenti brez časa. S spomini. S solzami sreče. Z navihanostjo in ljudmi, katere sem danes videla prvič. Z neznanci. Vseeno mi je za prehlad, slabo počutje, bolečine v nogah in grlu.Ne!
Sneži. Na cestah nobenih avtomobilov in jz bi zimsko pravljico s kaminom, brez faxa in kuhanim vinom. Tisto sceno. Ko se vrtim,… vrtim,… vrtim,… in se vržem v sneg. Okoli mene pa samo smreke in klopce. Božansko. Rabim to zimsko idilo in vonj po cimetu.
Jz bi še tak delovni dan kot je bil danes. Ko te Gibonni spravi ob jok, in pijani ljudje ob živce. Ko ti ni problema pospravljati mize in zlagati 3000krožnikov. Ko na koncu dneva, vsi poznajo tvoje ime in te vabijo žurat. Ko ostanem brez glasu, a vseeno govorim. In ko zraven mene stoji Jankovič. In ko te 2 kozarca vina obrneta. Stari prijatelji in znanci. U. Ko ti je delo v zabavo in veselje. To rabim, to želim. To hočem! Prosim. In, ej?! želim si nazaj, da bi lahko bilo enkrat po moje. (Pudr je kul.)
Fak, kaj se dogaja z menoj? Aja, sej res … samo tisti dnevi so pred vrati. In jaz jočem za vsako stvarjo. Ampak – vem, da tukaj ne bo pomagal niti on. Niti poljub, objem. Rabim čas, ki ga ni.
Morm razmislt, al … pa če je vse skupaj samo afekt; in morm spat. Lahko noč.
5:22
V želji po zasneženem sprehodu, driftanju po snegu in teku po celovški cesti. Z roko v roki. Z zmrznjenimi prsti, rdečim nosom in belimi škornji. Z momenti brez časa. S spomini. S solzami sreče. Z navihanostjo in ljudmi, katere sem danes videla prvič. Z neznanci. Vseeno mi je za prehlad, slabo počutje, bolečine v nogah in grlu.Ne!
Sneži. Na cestah nobenih avtomobilov in jz bi zimsko pravljico s kaminom, brez faxa in kuhanim vinom. Tisto sceno. Ko se vrtim,… vrtim,… vrtim,… in se vržem v sneg. Okoli mene pa samo smreke in klopce. Božansko. Rabim to zimsko idilo in vonj po cimetu.
Jz bi še tak delovni dan kot je bil danes. Ko te Gibonni spravi ob jok, in pijani ljudje ob živce. Ko ti ni problema pospravljati mize in zlagati 3000krožnikov. Ko na koncu dneva, vsi poznajo tvoje ime in te vabijo žurat. Ko ostanem brez glasu, a vseeno govorim. In ko zraven mene stoji Jankovič. In ko te 2 kozarca vina obrneta. Stari prijatelji in znanci. U. Ko ti je delo v zabavo in veselje. To rabim, to želim. To hočem! Prosim. In, ej?! želim si nazaj, da bi lahko bilo enkrat po moje. (Pudr je kul.)
Fak, kaj se dogaja z menoj? Aja, sej res … samo tisti dnevi so pred vrati. In jaz jočem za vsako stvarjo. Ampak – vem, da tukaj ne bo pomagal niti on. Niti poljub, objem. Rabim čas, ki ga ni.
Morm razmislt, al … pa če je vse skupaj samo afekt; in morm spat. Lahko noč.
5:22
Naročite se na:
Objave (Atom)