4:39

Ko sem po dvanajstih urah dela utrujena, a vseeno polna energije željna zabave, alkohola in novih ljudi. Brez glasu, a željna najdaljšega nočnega pogovora, ki se konča ob sončnem vzhodu in metinem čaju. Z vonjem rok po Refošku in pivu in brez mejkapa, skačem čeprav me bolijo noge. Kričim brez glasu. Vrti se mi od sreče, žalosti. Pišem kljub močno potrebnem spancu. Na robu solza in smeha. Žalosti in veselja. V dveh različnih svetovih. V dvomih o vsem in vseh.

V želji po zasneženem sprehodu, driftanju po snegu in teku po celovški cesti. Z roko v roki. Z zmrznjenimi prsti, rdečim nosom in belimi škornji. Z momenti brez časa. S spomini. S solzami sreče. Z navihanostjo in ljudmi, katere sem danes videla prvič. Z neznanci. Vseeno mi je za prehlad, slabo počutje, bolečine v nogah in grlu.Ne!

Sneži. Na cestah nobenih avtomobilov in jz bi zimsko pravljico s kaminom, brez faxa in kuhanim vinom. Tisto sceno. Ko se vrtim,… vrtim,… vrtim,… in se vržem v sneg. Okoli mene pa samo smreke in klopce. Božansko. Rabim to zimsko idilo in vonj po cimetu.

Jz bi še tak delovni dan kot je bil danes. Ko te Gibonni spravi ob jok, in pijani ljudje ob živce. Ko ti ni problema pospravljati mize in zlagati 3000krožnikov. Ko na koncu dneva, vsi poznajo tvoje ime in te vabijo žurat. Ko ostanem brez glasu, a vseeno govorim. In ko zraven mene stoji Jankovič. In ko te 2 kozarca vina obrneta. Stari prijatelji in znanci. U. Ko ti je delo v zabavo in veselje. To rabim, to želim. To hočem! Prosim. In, ej?! želim si nazaj, da bi lahko bilo enkrat po moje. (Pudr je kul.)

Fak, kaj se dogaja z menoj? Aja, sej res … samo tisti dnevi so pred vrati. In jaz jočem za vsako stvarjo. Ampak – vem, da tukaj ne bo pomagal niti on. Niti poljub, objem. Rabim čas, ki ga ni.

Morm razmislt, al … pa če je vse skupaj samo afekt; in morm spat. Lahko noč.

5:22