Veš, so ljudje s katerimi običajni sprehod po Ljubljani postane čarobno doživetje. In so najini trenutki, katerih ne želim pozabiti. Najini skupni trenutki in večeri, tisti čarobni dopoldnevi in spomini. Tako trhli, nežni in ranljivi. Hitro izmikajoči se. In prav spomini so tisti, ki mi ne dovolijo, da te prebolim.

Kaj ti bom povedala, kako te naj objamem, kaj zaželim in kako pogledam. Sprašujem se, bo sploh kdaj bolje. Bo prišel tisti, ki bo boljši od tebe..?Ne, nočem. Nočem te pozabit in zakopati nekam globoko v spomin, nočem da si ena izmed številk. Ne boš, to ti obljubim. In upam, da jaz ne bom le poletna romanca. Poletna ljubezen, ki to ni bila.


Obupano se bom po jutrišnjem zadnjem izpitu in družinskem kosilu zabubila v posteljo. Kupila si bom šopek cvetja, prebrala dobro knjigo, prižgala svečko in ob romantično-melanholičnem vzdušju celila rane. Sanjala ljubezenske prizore, se izgubljala v nadaljevankah in premišljevala. Ter … tekala okoli z napačnim.
Nekdo je rekel, da v moj imiđž spada to razočaranje in prebolevanje. Da nisem prava jaz, če nisem žalostno melanholična. Imel je prav. In prav taka si želim biti sedaj, te zimske dni.
Dni ko mislim le nate …

Minilo je kar nekaj časa od kar sem nazadnje odprla prazen Wordov dokument in izlila vanj vsa svoja čustva, jezo, žalost pa tudi srečo, navdušenje in mojo prikupno zmedenost. Sploh še znam pisati? Si želim pisati?

Bom poskusila, ker menim, da mi bo potem lažje. Sem jezna,žalostna, osamljena? Sem vse po malem! Predvsem pa prikupno zmedeno dekle, ki je v tem trenutku razočarano. Osamljeno. Nekoč mi je nekdo rekel, da piše najlažje ko je žalosten in osamljen in da o veselih in zakon trenutkih ne zna pisati. Mogoče je pri meni podobno. Ker se v meni nabira kup mešanih občutkov in čutenj katerih ne znam opredeliti.


In sedaj, ko sneži in je res konec tistih toplih večerov, ko sem lahko okoli skakala v dolgih oblekcah in balerinkah, se spominjam poletja 2011. Letošnjega poletja. Nepozabnega poletja. Bilo je veliko zabavnih pripetljajov, veliko morja z babicami, veliko večerov ob ognju in kitari, veliko solz in veliko njega.

Rada naštevam, ker imam občutek neskončnosti.
In bil je september – najlepši mesec. Mega mesec.

Prišel si, kot pride večer,
Prinesel si slutnjo in tihi nemir,
Sestavil si svet iz drugačnih besed,
Ujela sem vase tvoj svetli pogled.

Bila sva midva, ki to nisva bila. In na začetku le nedolžni pogledi, ki so se sprevergli v objeme za lahko noč in končali na petkovih jutranjih dejtih ( z bicikljom ali peš), obiskih parkov, ribnikov, bajerjov in obveznem sedenju na klopcah.
Bila sem v tujini na potovanju s prijateljico, kjer sem doživela veliko dogodivščin. Od izgubljenih kovčkov, oblek, zgubljanja po ozkih ulicah mesta pa vse do novih slovenskih prijateljev, s katerimi sva doživele nepozaben večer v klubu in naslednji dan na plaži. Izkušnja več. Doživetje več. Spomin in liter Portovca na omari.
Bila sva na metinem čaju v Artu in se s solzami v očeh poslovila drug od drugega ter zaključila stvari. Na žalost.

Bilo je čarobno. In v čarobno-mavričnem spominu bo tudi ostalo.
Naj čim prej mine ali pa naj te veter pripelje nazaj.

In kljub vsemu nič resnega. Brez tistih objemov in pogledov. Brez tebe in tistih tulipanov (oranžnih!), nabiram kronce in uživam v sprehodu na bližnji hrib. PRIČAKUJEM PREVEČ.

Vintige gameboy. Fashion blogi. Ups enka in herpes. Obupno zopet najdem najcenejše karte za Barcelono, a nimam družbe. Iščem službo in se zgubljam v izgubljanju. Mogoče mi jutri uspe. Upam, želim si. Rabim distrakcijo in nekaj, kar mi bo zaposlilo misli. Rabim njega in predvsem njo – prijateljico, ki me bo brez besed poslušala, na koncu le močno objela in me razumela.

Spet tretji. Zanimiv in … izziv, sanje. Nezaveden crush. Eno tvojo fotko mene bi. Bluzim, zgolj zato, ker lahko.

2 tedna brez tebe, 2 tedna časa zase in razmišljanja o stvareh, katere mi veliko pomenijo in ki jih čutim. O občutkih, o tebi? Ne vem, kaj sem ugotovila. Res ne. Mogoče vem, le to, da se težko odpovem samskosti in tistim včasih ne tako zelo nedolžnim pogledom, objemom in pogovorom z neznanci, ki to več niso. Težko je. In če bi bila zaljubljena; bi bilo vse drugače, bi mi bilo vseeno za tiste kave, mimobežne poglede na ulici in opravljanje.

Mogoče lahko to ugotoviva skupaj, mogoče lahko tvegava prijateljstvo. Mogoče pa ni vse v ljubezni, objemih in kavah, katerim ni ne konca in kraja. Mogoče je včasih kul imet ne razčiščene odnose, ampak spet drugič te nočem in ne želim imet samo en mesec.

Preveč besed, premalo dotikov.

Bluzim?

Samo en stavek, samo nekaj kratkega. Stvari se premikajo. Naprej in nazaj. Gor in dol. Sladko, kislo, grenko. V solzah. Ne vem, kaj se dogaja z menoj. Njima privoščim najboljše in najlepše, a na drugi strani razmišljam kaj vse bo njuna dvojina spremenila. Kako se bom jaz odzvala, kako bom jaz njo opazovala v objemu njega – njega, ki je bil zame kar nekaj časa popoln. Bom lahko našla njemu podobnega? Ga bom iskala v drugih?

Na drugi strani je pa P. čisto nasprotje popolnega -tistega za čemer sem jokala v soboto zjutraj. Vem, počnem neumnosti in spet otežujem stvari. A dokler nebom dobila, tisto kar želim, te bom pač kenslala, hodila s trgovin, se kregala in obregnila ob vsako malenkost. Ti veš kaj jaz hočem, čeprav sem po pravici povedano v moje takratne besede velikokrat podvomila. In potem, ko me ne bo več strah tvojih objemov, potem … se ne bom več skrivala. Če ne boš ti, nebom jaz. Bodi prvi, potrudi se, ... to rabim. Potem bom potrpežljiva in samo tvoja; in tokrat upam, da ne za samo en mesec in 5 dni, kot prejšnjič.

In spet tretji. Samo meglen spomin in 10 minutk. Živijo in potem brezosebni pogovori; ampak spet dovolj da pomislim nate. Čeprav nisi PNBK.

Sploh nisem hotela pisati o tem. Samo ... obupana sem, ker se s tabo, z njim in njo nikamor ne premaknem. Stojim.

Ne vem, če si ti.

Ne vem, za čim jočem. Ne vem kaj želim. Ne več.



And I'm not sure I believe anything I feel.

Prepečenec

Z računalnikom v naročju iščem poceni lete za Barcelono. Rabim potovanje, nove ljudi, neustrašne muzeje in spoznavanje kultur. Pozimi bi morje svetlomodre barve, pesek ki se kar polzi med prsti in vročino. A kar me pri vsem tem najbolj potre je dejstvo, da bom mogla potovati kar sama. Tega se pa ne grem. Prijatelji, kje ste?!? Obupano si res želim nove popolne družbe in drugačnih – mogoče bolj »poslušljivih« ljudi. Nevem kaj imam

Stojim na mestu in se vrtim okoli sebe. Ne premaknem se ne naprej, ne nazaj. Razočarana si želim sprememb. A vem, da sem le jaz tista, ki se mora odločit in it v labirint čustev, se potopit v razburkano morje polno raznobarvnih rib in nevarnih mečaric.

Aveš, un k tvoje roke dišijo po pomaranči. In te vsak dan znova zbudi novo odprta narcisa, večji popek orhideje, iste igrače, telefon brez smsa in misel – je sploh vredno vstati? Mogoče boš kaj kmalu to ti.

Naveličana sem žurov v različnih diskotekah. Nočem veš KMŠ večerov, kjer končam ali preveč opita, v solzah ali v objemu neznanega fanta. Nemaram pogovorov z neznanci (čeprav mi takrat to paše), kreganj in pijanih smsov. Temu naredim kaj kmalu konec. Nočem, ne želim. Me je veliko bolj napolnil z energijo in presenetil koncert, katerega sem obiskala v Kinu Šiška in mi dodobra naježil dlake. Prilagam meni najbolj všečen njihov komad.

Ugotavljam, da sem kul. Z ljudmi se pogovarjam več al manj samo o njihovih interesih. Kr eni fotografi in podobno. Vse se povezuje in izklučuje. Pa veš ti kaj o meni?

Nisem vredna, vem.

With or without you?!?

Počutim se kot mehurček, ki bo kmalu počil zaradi ljudi, ki si ga podajajo, zaradi faxa, ki jemlje energijo, zaradi solz, ki utrujajo. Zaradi dogodkov in razmišljanj, občutij. But everything we have, everything we do is stuck in the moment. I'm stuck in the moment. Stojim na mestu, sem mehurček, in se nikamor ne premaknem.

Uživam v samskem stanu, čeprav bom mogoče čez uro, dve ali 3 dni to trditev zanikala. Uživam ob celodnevnem natrpanem urniku, ob dejstvu da si dokončno pozabljen(!) ter da lahko sošolcu brez težav napišem in pošljem objem. Spoznavanju novih ljudi, matematičnih izrazov ter prostranstev in širin avtocest. Sama sem in počasi dojemam, da mogoče to niti ni slaba zadeva. Da je kul ležat na balah in gledat zvezde s človekom, ki ga ne poznam, da je še bolj kul biti nerazumljen in da je nekaj najlepšega voziti skejt po Koloseju. Počnem neumnosti in si ne želim odpovedati svobodi, preveč očitnih pogledov in opazovanj kjut tipov. Ne želim omejevanja,…
Ker mogoče je kdaj pa kdaj kul ne imet razčiščenih odnosov, ne vedt kaj oseba čuti in tam samo biti, uživat, pogledovat in … upat. Na boljše, na spremembe in premike. Želim naprej, nekam kjer bo lepše, slajše, večje, razburljivejše,… vendar z vsakim premikom tvegaš in samo v strahu poizkušaš uživat in upaš na najboljše. (Vendar pri nama, pač nočem več ne razčiščenih odnosov, … ker me živcirajo in ne prinašajo nič novega. Le rutina, kavice, sprehodi in pogovori.)

Želim si šopka oranžnih tulipanov, pomladi in svežine, ki jo v dom prinaša cvetje. Rdeče vrtnice, orhideje, narcise. V Kalio grem. Se pocrkljat, razvajat in navonjat različnih rožic. Za dušo.

In vem, da me ob vsem tem ne boš/boste razumeli in se spraševali; zakaj pišeš o balonih, kaj je na njih tako posebnega, zakaj kupuješ knjige, se razvajaš z rožami – katere slej ko prej ovenejo in zakaj uživaš ob poslušanju Justina Biebra. Zakaj rineš v skrajnosti, otročje stvari in med ljudi, ki jih ne poznaš. Jaz na vsako od teh vprašanj znam odgovorit,..in rada bi, da bi tudi on( ki bo, če bo) razumel mene, moje bedne izpade, neumesne pripombe, rože in tekanje po visoki travi ter opazovanje zvezd.
Sam tok.

Moja orhideja je mutirala in ima liste sredi stebla. Cveti. Popolna je.