Najdem ...

Najdem te v vsaki travniški marjetici. V komadu, ko poješ, da odhajaš. V podvigu na Šmarno goro, ko se zagledam v tisto podrto drevo na katerem sva takrat sedela. V vsakem mostu, ki gre čez Savo.  V neskončnih zvezdah, ki sva jih skupaj opazovala. V vsakem paru, … ker si želim, da bi bila to midva.

Odšel si, pa komaj sem začutila kako topel je tvoj dotik, kako lepo dišiš in kakšen je občutek tvoje brade na mojem telesu. Odšel si, pa komaj sem začutila kako topel je lahko stisk roke in kako zanimivo grenak je poljub takoj potem, ko pokadiš cigareto.

Vidim te. Pa čeprav te ne bi smela. Objamem te. Pa čeprav prekleto boli.

Paše, ko te pozabim. Ko te ni v mojih mislih. Ko ne najdem vsega tega, kar zaboli. Paše. Pa čeprav to ni velikokrat.

Al pa če ne morem? Ne morem preživljat večerov sama s to pisano posteljnino in žalostno glasbo v ozadju. Ne morem bit sama, brez ljudi katerim bi povedala kako se počutim, brez ljudi ki dejansko slišijo. Ne morem it nasmejena spat kljub temu, da je za mano dan poln dogodivščin in pogovorov.
Prihajajo mrzli, megleni večeri. Večeri ob čajih in zvezdnatem nebu, ko bi vse na svetu dala da bi s tabo sedela na okenski polici tistega danes odkritega lokalčka in samo poslušala bitje tvojega srca.

Why don't we share our solitude?

Neki dan ...

Neki dan,

ko bodo kostanji

strmeli v nebo

še bolj žalostno,

bova žalostna obstala.

Neki dan,

prav tak kot ta septembrski

- glej kako je že nizko sonce-

bova,

kot da se nisva nikdar poznala.

Vse beži

z oblaki in s pticami

še hrepenenje,

želje

in strast

samo bolečina ostane...

Samo bolečina in dvoje tujih dlani.

Čudna je moja pot;

Sam,

s krikom ptic nad seboj,

- s krikom ptic v krvi - 

grem iskat,

česar morda moč najti ni.

Neki dan,

prav tak kot ta septembrski

-glej, kako nizko nizko je že sonce - 

bova žalostna obstala.

Na tak deževno otožen dan paše. Knjiga Minattijevih pesmi in skodelica čaja. V ozadju pa Birdy.

Izgubljenih misli..

...

Vino pomaga. 

Pa milijon dela in kavic. Pa poljubi za brezveze, ki nič ne pomenijo. Mi samo vzamejo besede za dan ali dva. Pa učenje in tek. Pa ... 

...predvsem veliko stvari me spomne nate. Sončni zahod. Vsak dan posebej lep. Ko sanjam in si predstavljam kako me objemaš in govoriš čisto vsakdanje stvari. Pa avtomobili. Taki rumeni in mejhni. Pa erotično-ljubezenski romani z nama v glavnih vlogah. 

Ah, sej nevem kaj počnem. In nevem zakaj počnem določene stvari. Dokler mi bodo te stvari pomagale, da vaju bom pozabila bom to delala. Ne sprasuj zakaj, kje, kdaj in kako. Sploh se ne bom sprasevala. 

Nočem. Bit. Sama. 

En mežik in je konec vsake lepe stvari.

Melodrom pojejo – če poljub, ki nič ne pomeni, ti vzame besede za dan ali dva. Meni pa se sedaj po glavi motajo misli: če sobota, ki nič ne pomeni, mi vzame besede za dan ali dva.

2 soboti, 2 osebi, 2 odhoda in poslavljanja. Solze in žalost, pa ... mešani občutki uglavnem. Prav zato, ker sem se imela s to osebo lepo, zakon, najlepše in sem doživela marsikaj; in v prihodnje tega ne bo. Ne bo isto. Ker vidva (no, pa kdo drug tudi), vidva sta nenadomestljiva.  Zato se sprašujem, kako bom brez vaju v prihodnje? Se sploh da?

B. Sedaj razumem kaj si rekel s tem ko si rekel, da naju oz česarkoli v dvoje nisi imel v planu. Ker sedaj boli.  Ker ... ja, prekleto boli dejstvo, da se počutim osamljeno in zavrnjeno. Na grd način zavrnjeno. Ne s tistim ‘aveš, to je to’ pač pa s tem da imam občutek da nisem vredna niti enega smsa/pozdrava/kako si. Ne zahtevam preveč. Nočem zahtevat preveč. Samo potem se mi tista 2 meseca zdita vržena v koš, pa čeprav je bil vsak vzpon na Š. res poseben, vsak večer od prvega naprej nekaj drugega ;) in nevem no. Ženske smo čustvena bitja in to bi moral vedeti. A lahko sam prosim en tvoj objem in tisti ‘sej bo vse v redu’, k ga itak nikoli nisi rekel?  Rada te imam.

K. Rekla si da ne smeva jokat, pa te ne morem upoštevat. Sploh še nisem dojela. Samo ta tvoj odhod je dober za obe, veš. Zate pa itak najbolj. Jaz obljubim, da bom še vedno laufala in se držala tistega reka – YODL in NOM NOM.  Ker ni isto brez tebe ... stvar se ne zdi tako kul, avanturistična in zabavna. Ah.

V k**** s temi prereki kot so: It’s never over. It’s only just a beginning. Na koncu mi ostane samo še moj cukr maček in blog. :(

Fak, boli. Jokam.

Spat nazaj.

Mogoče je čas za spremembe. Za priklop nazaj na blog in zlivanje vseh čudnih občutkov, vse živčnosti in neizživetih skrivnosti in romanc. Za obujat spomine. Za osebnostno rast in za poslušanje sebe. Za pisanje sebi.

Minilo je dobro leto dni odkar sem nazadnje pisala blog. Blog o tistem fantu, ki me je takrat zmešal. Nasmehnem se. Hvaležna sem mu za vse trenutke, objeme in sprehode po neskončnih parkih Ljubljane. Kdaj bo prišel nasldnji? Bo sploh ... ?

A, počutim se samo; prazno; neizpolnjeno; tiho. Samo to sem hotla povedat.
Za začetek.

Veš, so ljudje s katerimi običajni sprehod po Ljubljani postane čarobno doživetje. In so najini trenutki, katerih ne želim pozabiti. Najini skupni trenutki in večeri, tisti čarobni dopoldnevi in spomini. Tako trhli, nežni in ranljivi. Hitro izmikajoči se. In prav spomini so tisti, ki mi ne dovolijo, da te prebolim.

Kaj ti bom povedala, kako te naj objamem, kaj zaželim in kako pogledam. Sprašujem se, bo sploh kdaj bolje. Bo prišel tisti, ki bo boljši od tebe..?Ne, nočem. Nočem te pozabit in zakopati nekam globoko v spomin, nočem da si ena izmed številk. Ne boš, to ti obljubim. In upam, da jaz ne bom le poletna romanca. Poletna ljubezen, ki to ni bila.


Obupano se bom po jutrišnjem zadnjem izpitu in družinskem kosilu zabubila v posteljo. Kupila si bom šopek cvetja, prebrala dobro knjigo, prižgala svečko in ob romantično-melanholičnem vzdušju celila rane. Sanjala ljubezenske prizore, se izgubljala v nadaljevankah in premišljevala. Ter … tekala okoli z napačnim.
Nekdo je rekel, da v moj imiđž spada to razočaranje in prebolevanje. Da nisem prava jaz, če nisem žalostno melanholična. Imel je prav. In prav taka si želim biti sedaj, te zimske dni.
Dni ko mislim le nate …