V predavalnicah iščem balone, v CTKju kjut fante, v avtu na cesti kolesarje in krožišča, med ljudmi iskrene objeme, v dolgih pogovorih v dvoje dvojino, v tebi mene in mene v tebi, na jasnem nebu zvezde in luno, v mojem zmedenem življenju pa izgubljene sanje. Pogledi me begajo, poljubi celijo rane, romantični filmi spominjajo, žalostne pesmi spravljajo ob jok, sprehodi po sončku dajejo energijo. Tvoj pogled me bega, pa me ne sme. Nočem zaljubljanja; ne smem. "Plavat proti toku ni nikoli uspešno, niti zabavno, še manj smiselno?" je rekel N.

Ko sem že mislila, da vse to imam … me rezultati drugega kolokvija postavijo na realna tla. Nočem soočanja s težavami, z dejstvom, da me naslednje leto čaka ponovno 1 letnik, tokrat drugega in čisto nasprotnega faxa. Dejstvo, da dom izgubila tako kul fante in kolegice, ki jih je v mojem letniku res bolj malo. Dejstvo, da ne bom več sedela sama s sošolci na kavi in kramljala o računalniških podvigih. O vsem tako nepomembnem. O preprostih stvareh, katere rabim. Nočem novih začetkov. Ne maram začetkov, ne znam jih začet.

Šop raznobarvnih balonov si želim. Za rojstni dan. Malenkost, ki bi mi pobarvala življenje. In, ej. Zoran Milivojevič me je navdušul. Zaljubljanje je krneki.
Tvoja A.

Kljub temu, da sem prekršila tisto pravilo o sošolcih mi za vse skupaj ni žal. Sošolcev objem na avtobusu je pomagal. In moji izpadi, vožnja z enko cel krog in še cel splet okoliščin. Izgubljene sanje, izpolnjene "fantazije". Hvala.

Moved on! Dokončno po enem mesecu... Vsaj mislm tko.
Ah, kako ironično.

Vsi čakajo nek nov svet.

Ko rabiš podporo staršev, je pač ne dobiš. Ko si zaželiš in v glavi predstavljaš neki določen feedback, ga ne doživiš. Ko si zaželiš, da bi te nekdo poslušal in te potem ne, si razočaran. Ko se stvari kar sesuvajo, ti se pa enostavno ne želiš soočiti s problemi. Ne želiš realnosti, in vseh težav, ki pridejo z določeno spremembo. Hočem, ne … želim nazaj v gimnazijo. V prvi letnik brez komplikacij, študentskih bonov in fantov.

Ko si najmanj predstavljaš pa se pred vrati pojavi prijateljica in ti polepša dan. Takrat postane vse ostalo manjvredno. Tudi ti. In ko po dolgem času z nekom sediš ob soku in MTVju in je to vse kar rabiš. In ti se, ko oddide, spomneš kaj vse bi ji še lahko povedal. Ker je tako kot je bilo včasih.
Preprosto in popolno.



Rabim oddih.

I'm alone and confused, but you know it's not forever.

Plavam v banji polni čustev in počenih raznobarvnih balonov. Lovim se. Padam v sen obkrožena s plišastimi igračami. Predstavljam si mene z njim brez naju.

Z vedno manj tebe. Svobodnejša. Otročja, a na trenutke preveč odrasla in odrezava. Jokajoča in pogrešajoča. Rumeni nohti na rokah in črni na nogah. Tebe, njo, njega in njih. Taborniško družbo na orientacijah. Največ objemov. Ležanje v dvoje samo s tabo, čeprav … sva vsak na drugem planetu.

Zgubljam se v poplavi ljudi. Kričim brez glasu. Jočem brez solza. Govorim, a ti me ne slišiš. Še moja kao naj prijateljica ne. Poglej… poslušaj… poskusi… jim govorim, oni pa skomigujejo z rameni in nočejo ne videti, ne slišati, ne okusiti ničesar. Kaj šele vprašati. Kruta realnost, kjer je vsakomur mar le zase. Ne rabim takih ljudi in besed, ja … razumem te. Ker vem da me ne, ker vem da to rečeš samo zato, ker nimaš drugega reči. Zato se raje zaklenem v sobo in jočem, misli zapišem v blog in pogledam film. Slepa sem, ne vidim ljudi.

Razočarano povesim pogled ter samo sebe objamem, ker je to tisto kar v teh deževnih dneh najbolj rabim.

Neznam nalimat videa z YT sem notr. :/ Pa naj ostane samo pri tem.
Another time, another town, another everything.But it's always back to you.

"Naju ni več.
Sama sem.
Ti si samo še pot.
Napev nekega jutra.
Nevihta nekega večera.
/.../"

N. Maurer

Že dvajsetkrat odprt Word, a vseeno brez ideje in navdiha o čem pisati in predvsem kako zaključiti 10 in s čim vstopiti v 11. Pisati zaobljube, 10 naj v 10, želje in objavljati slike. Ne, tega pa ne. Reči desetki jebi se in hrepeneti po boljšem? Ali zgolj biti hvaležen in se veseliti novih podvigov, prijateljstev in izzivov na faxu?

Brez navdiha, zobljub, Njega, žura, malenkosti. Samo želje – manjše in večje. Tiste skrite ali pač vsem znane, predvsem pa neuresničene.

Še kdaj pomisliš name? Ker jz res ne morm več gledat romantičnih filmov, ostati ravnodušna ob bivši zaljubljeni sošolki in vseh romantičnih začetkih in objemih v novem letu. Blaaaaah. Jzbitut.

The Scout, oh right! :S

Če poljub, ki nič ne pomeni, ti vzame besede za dan ali dva.

Slika, pesem, računi, film, zvezek na mizi, kamen, sprehodi, čaj, sončnica. Vsaka izmed teh stvrai me spomne na nekaj. Vsak še tako lep moment, poseben in samo najin objem. Izlet na morje ali neprespana noč. Vendar jaz ne morem več poslušati besed o spominih, spomini so nekaj tako trhlega, tako minljivega, tako nestabilnega, da ne moreš imeti le njih za to, da imaš dobro in polno življenje. Ko ne moreš več vstati iz postelje, ti tudi spomini ne pomagajo. In komu jih boš povedal, ko bo le redkokdo zastopil kakšno besedo iz tvojih ust?

Vendar kaj storiti, ko so spomnini vse kar ti preostane. Ostaneš sam s polno škatlo računov, plišastih igrač, zapisov v Wordu in hotenjem v trebuhu. Pesniške zbirke, najljubši citati, knjige in priročniki. Mogoče se najdem v tem, vendar pred tem začnem sanjarit. Sanjarila sem, da bova z roko v roki skupaj raziskovala svet. Kajti svet je drugačen skozi njegove oči. On pa si je želel odkrivati samo mene. Moje telo, pravzaprav. Ne mojega vesolja.

Zaljubljenost, ljubezen. Zaljubim se lahko v karkoli. V trave, reko, drevo ali kamen, v knjige, ki jih berem, v pesnike, ki jih pišejo, v junake, ki živijo v njih, v kitariste s šopki rož in v dolge sprehode. In celo v resnične fante. Mogoče – če je WAU in če obnemim. Ampak to je težko, zakomplicirano in polno različnih občutij. Nočem crush-ov. Takrat se eden izmed naju obrne proč in hitro odide. Pobegnem. Nikoli ne počakam, nikoli ne ostanem do konca. Vedno pobegnem. Stran. Čimprej stran. In potem le hrepenim, … ko odhajaš/m stran.



Melodrom paše k počutju. In namesto učenja berem najine mejle, sanjam in se spominjam.