Povej mi o sanjah, četudi so grešne, zaupaj mi želje, četudi so smešne.

Priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Obžalujem kar nekaj preteklih trenutkov. Opazovanje ljudi na Gibonniju in jaz – željna swinga in salse ob zvokih hrvaške/dalmatinske glasbe. Plesala bi, tako kot sem v Pragi. In jaz vem, da me tam nekje čaka nekdo, ki bi z menoj z veselem zaplesal en swing. Samo jaz ne smem. Na žalost. Čeprav, si mogoče dovolim, tvegam in se končno po dolgem času prepustim. Sputnik.

Martin, poletni sprehodi in Zagreb za moj 19i rojstni dan. Rok; me lahko prosim pokličeš, vprašaš kako sem in povabiš na čaj. Meni je vseeno, za tvojih 16 let. Odšla bi jadrat – ker rabim odklop od vseh hinavskih nasmehov, žalostnih pesmi, tweetov in nedorečenih stvari. Ampak jaz ostajam tu - s popisanimi post-it listki, umazanimi robci in hotenjem v trebuhu.

(Prinesi mi rože, ki divje cvetijo.) Naslednji teden grem v cvetličarno po najlepše rože. Zase!

Poklicala bi nekatere ljudi in jih z največjim veseljem objela. Oprostila bi Neži. Spet šla gledat zvezde na Krvavec in bila vsak vikend na veselicah. Zmetala bi vse grde in ogabne stvari tistemu x-fantu v obraz in … se mu, takrat še enkrat prepustila. Izleti na morje so bili božanski, pa čeprav ob 6ih zjutraj in samo za pol ure. Hočem nazaj.

Pogrešam gimnazijo in sošolce. Še enkrat bi šla z M. na pijačo in ga vprašala, kaj je takrat videl na meni? Zakaj me že dolgo časa ni bilo v gledališču; v kinu in na bowlingu? Kaj vse mi manjka. Želim si pogovora z Luko in … rada bi ju nazaj skupaj. Škoda je 1000 slik Amerike in vse tehnike, ki je ostala pri nas doma – čeprav je njegova.

Rabim spet eno taborniško akcijo in Jana, 3 kitare in bluzenje. Pogrešam Aljota in njegove dolge bloge. Singstar! Maruši bi napisala en dolg mejl, pa ne bom. Moje sožalje, sem takrat res pozabila izreč. Peljala bi jo na tortice. In zakaj sem tokrat jaz tista, ki nič ne ve? Fak, fak, fak. Le kdo bi me razumel?

Tole pišem drugič. Fuck IE8. Fax - novo okolje, ljudje. Mi lahko prosim poveš kaj si misliš o meni? Sem mogoče na trenutke tumač? Iščem tiste najbolj kulj kolege, ki bodo z mano hodili na kosila. Želim si drugačnih odnosov, kot pa so bili tisti v gimnaziji. Predvsem brez grdih pogledov. Taka pač sem. Medtem, ko je mene strah le tega, da bom v svoj mehurček spustila preveč ljudi, se navezala in ... zaupala! Rabim odnose, osebne odnose. Kaj mi pomaga pivo, če se pa 2 uri pogovarjamo o travi?!?! Hočem tebe, ne alkohola, pogovora o predavateljih in najnovejših modnih smernicah. Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Izkušnje učijo. Prvo pravilo: Ne bluzi s sošolci/kolegi, pa čeprav so hudi, simpatični in še pametni - ful.

In, veš kaj imam v mislih? Razmišljam o tem, ali imaš raje poletje ali zimo? In, o tem kako komplicirava – oba. Ker niti enkrat ne more bit vse enostavno in preprosto pravljično. Brez ovir in razmišljanj v naprej. Fuck. Ne prenesem več vprašanj ; ali sta skupej?

In, jaz vem ... da je potrebno čisto malo, da spremenim vse te stvari. Solze ne pomagajo ...

Koncert Olivije! Preveč besed, premalo dotikov, si ponavljam že kar nekaj mesecov. Rabim bližino. :)

Jočem, ker sem srečna. Ker mogoče po dolgem času končno vem kaj hočem.
Kolk kul občutek.

Prehitevam

Sebe, svoja čustva, želje, hrepenenja, misli in še kaj.

Am I a galley or broken hearts?

Ampak, samo pridt hočm nekam, kjer se bom počutila bolš. Pa če je to s tabo, ali ne.

Boš jeseni čakal zimo z mano in me nesel do pomladi?

Ne vem, ali so te stvari dobre ali ne. Kadar ne veš, kaj storiti, ne stori ničesar – sem nekje prebrala. Vendar, jaz sem že tako zelo daleč, da res želim nekaj narediti in spremeniti. Rabim nekaj novega in drugačnega. Tako kot vsako jesen, zimo in pomlad.
Naveličana sem osamljenosti in mojih mrzlih rok. Prejemanja sončnic, prevelike postelje polne plišastih igrač.
Izgubljena sem kljub novim obrazom, milijon objemov, padanja v sen v družbi kitare in znancev. Samo zopet bi zaspala objeta. Iščem njegov obraz in se sprašujem, če boš ostal in jaz zmogla.

Bojim se...

Sposodim si

...

Sposodim si rumen dežnik,
za senco je, ko sonca ni,
za streho je, ko dežja ni,
pokriva me in se vrti, vrti.

Sposodim si še tebe kdaj,
ne vprašaš me, kako in kaj,
ne vprašaš me, od kod in kam,
ne briga te, če pot poznam.

...

(Feri Lainšček)

But I can't. Not today.

Spreminjam se, rastem in … se preizkušam. Iščem in raziskujem. Spremembe, novo okolje, preveč novih ljudi in prestrašenih oči. Obisk Dunaja in Prage me je spremenil. Dunaj navdušil, Praga pustila ravnodušno in mačkasto. Ugotovila sem, da je manj včasih več in da vsekakor ni dobro mešati vodke in pira.

Ugotavljam. Vse stvari/osebe/dogodke dojemam preveč intevznivno. Premočno in preveč čustveno. Vsaka malenkost mi preveč preseneti, vsak mejl dotakne in vsak objem spomne … Take stvari me včasih tepejo in naredijo zmedeno. Sem mnenja, da se ljudje prepogosto premalo odpiramo drug drugemu in duševno, notranje životarimo (kljub blišču kopalnice, ali hi-tech opremi ali avtu, ali dobri službi, ... ki jo imamo navzven) in da je bližina tista edina toplina, ki je vredna časa, truda in denarja.

Težko je. Pretežko je. Spanec pomaga, kitara pomaga. In mogoče pisanje bloga ni več moja terapija in se v le tem na zanjdem več najbolje. Pozabila sem kako začeti in končati. Misli je potrebno spraviti v besede in jim nato dati obliko, da jih lahko drugi vidijo, predvsem pa zato, da jih vidiš sam, in da jih lahko še kdaj bereš. Prav tako pa razmišljaš drugače, ko pišeš. Bolj urejeno. Moje misli kljub parim blogom, niso nič kaj preveč urejene. Več kot razmišljam – slabše je.