Ne vem, ali so te stvari dobre ali ne. Kadar ne veš, kaj storiti, ne stori ničesar – sem nekje prebrala. Vendar, jaz sem že tako zelo daleč, da res želim nekaj narediti in spremeniti. Rabim nekaj novega in drugačnega. Tako kot vsako jesen, zimo in pomlad.
Naveličana sem osamljenosti in mojih mrzlih rok. Prejemanja sončnic, prevelike postelje polne plišastih igrač.
Izgubljena sem kljub novim obrazom, milijon objemov, padanja v sen v družbi kitare in znancev. Samo zopet bi zaspala objeta. Iščem njegov obraz in se sprašujem, če boš ostal in jaz zmogla.
Bojim se...
Ni komentarjev:
Objavite komentar