Spreminjam se, rastem in … se preizkušam. Iščem in raziskujem. Spremembe, novo okolje, preveč novih ljudi in prestrašenih oči. Obisk Dunaja in Prage me je spremenil. Dunaj navdušil, Praga pustila ravnodušno in mačkasto. Ugotovila sem, da je manj včasih več in da vsekakor ni dobro mešati vodke in pira.

Ugotavljam. Vse stvari/osebe/dogodke dojemam preveč intevznivno. Premočno in preveč čustveno. Vsaka malenkost mi preveč preseneti, vsak mejl dotakne in vsak objem spomne … Take stvari me včasih tepejo in naredijo zmedeno. Sem mnenja, da se ljudje prepogosto premalo odpiramo drug drugemu in duševno, notranje životarimo (kljub blišču kopalnice, ali hi-tech opremi ali avtu, ali dobri službi, ... ki jo imamo navzven) in da je bližina tista edina toplina, ki je vredna časa, truda in denarja.

Težko je. Pretežko je. Spanec pomaga, kitara pomaga. In mogoče pisanje bloga ni več moja terapija in se v le tem na zanjdem več najbolje. Pozabila sem kako začeti in končati. Misli je potrebno spraviti v besede in jim nato dati obliko, da jih lahko drugi vidijo, predvsem pa zato, da jih vidiš sam, in da jih lahko še kdaj bereš. Prav tako pa razmišljaš drugače, ko pišeš. Bolj urejeno. Moje misli kljub parim blogom, niso nič kaj preveč urejene. Več kot razmišljam – slabše je.