Bom poskusila, ker menim, da mi bo potem lažje. Sem jezna,žalostna, osamljena? Sem vse po malem! Predvsem pa prikupno zmedeno dekle, ki je v tem trenutku razočarano. Osamljeno. Nekoč mi je nekdo rekel, da piše najlažje ko je žalosten in osamljen in da o veselih in zakon trenutkih ne zna pisati. Mogoče je pri meni podobno. Ker se v meni nabira kup mešanih občutkov in čutenj katerih ne znam opredeliti.
In sedaj, ko sneži in je res konec tistih toplih večerov, ko sem lahko okoli skakala v dolgih oblekcah in balerinkah, se spominjam poletja 2011. Letošnjega poletja. Nepozabnega poletja. Bilo je veliko zabavnih pripetljajov, veliko morja z babicami, veliko večerov ob ognju in kitari, veliko solz in veliko njega.
Rada naštevam, ker imam občutek neskončnosti.
In bil je september – najlepši mesec. Mega mesec.
Prišel si, kot pride večer,
Prinesel si slutnjo in tihi nemir,
Sestavil si svet iz drugačnih besed,
Ujela sem vase tvoj svetli pogled.
Bila sva midva, ki to nisva bila. In na začetku le nedolžni pogledi, ki so se sprevergli v objeme za lahko noč in končali na petkovih jutranjih dejtih ( z bicikljom ali peš), obiskih parkov, ribnikov, bajerjov in obveznem sedenju na klopcah.
Bila sem v tujini na potovanju s prijateljico, kjer sem doživela veliko dogodivščin. Od izgubljenih kovčkov, oblek, zgubljanja po ozkih ulicah mesta pa vse do novih slovenskih prijateljev, s katerimi sva doživele nepozaben večer v klubu in naslednji dan na plaži. Izkušnja več. Doživetje več. Spomin in liter Portovca na omari.
Bila sva na metinem čaju v Artu in se s solzami v očeh poslovila drug od drugega ter zaključila stvari. Na žalost.
Bilo je čarobno. In v čarobno-mavričnem spominu bo tudi ostalo.
Naj čim prej mine ali pa naj te veter pripelje nazaj.
