V predavalnicah iščem balone, v CTKju kjut fante, v avtu na cesti kolesarje in krožišča, med ljudmi iskrene objeme, v dolgih pogovorih v dvoje dvojino, v tebi mene in mene v tebi, na jasnem nebu zvezde in luno, v mojem zmedenem življenju pa izgubljene sanje. Pogledi me begajo, poljubi celijo rane, romantični filmi spominjajo, žalostne pesmi spravljajo ob jok, sprehodi po sončku dajejo energijo. Tvoj pogled me bega, pa me ne sme. Nočem zaljubljanja; ne smem. "Plavat proti toku ni nikoli uspešno, niti zabavno, še manj smiselno?" je rekel N.

Ko sem že mislila, da vse to imam … me rezultati drugega kolokvija postavijo na realna tla. Nočem soočanja s težavami, z dejstvom, da me naslednje leto čaka ponovno 1 letnik, tokrat drugega in čisto nasprotnega faxa. Dejstvo, da dom izgubila tako kul fante in kolegice, ki jih je v mojem letniku res bolj malo. Dejstvo, da ne bom več sedela sama s sošolci na kavi in kramljala o računalniških podvigih. O vsem tako nepomembnem. O preprostih stvareh, katere rabim. Nočem novih začetkov. Ne maram začetkov, ne znam jih začet.

Šop raznobarvnih balonov si želim. Za rojstni dan. Malenkost, ki bi mi pobarvala življenje. In, ej. Zoran Milivojevič me je navdušul. Zaljubljanje je krneki.
Tvoja A.