Obstajajo stvari, ki jih ne boš nikoli imela, nikoli ne boš vedela, kaj se ti v življenju lahko pripeti, in česa se ti nikoli ne bo zgodilo. To ti je dano, druge poti, kot da to sprejmeš, ni. Če boš morala vreči nekaj stran, ne boš prva, mnogi so to storili že pred tabo in zagotovo nisi edina, ki ne ve, kaj želi. V tem stanju je lahko marsikdo.
Tudi sam nimam nekih finih predstav, trenutno si želim zaključiti faks. Velik cilj, ampak uresničljiv. Kaj bom potem ne vem, s tem se bom ukvarjal šele, ko pridem na cilj, čeprav me doma s tem že napadajo. Živim za eno uro naprej. (npr. ne vem, kaj bom jedel, kje bom jedel in če bom sploh bom jedel, s tem se ukvarjam, ko sem lačen) Izkoristim vsako priložnost in si s koščki sestavljam življenje. Morda se kak odlepi ali pa se mi zdrobijo, a se potem iz drobcev le počasi in pravilneje sestavljam nazaj v trdnejšo obliko.
Po eni strani sem ponosen, da imam življenje takšno kot je, sploh, ko se zazrem nazaj in vidim, kak idiot, kreten, joj, sem bil. Ko je odletel kakšen kos, sem bil žalosten, nesrečen, svet se ustavi, a sedaj mi je mar. O tem, kako bi bilo, če mi ne bi odletelo, pa ne morem odgovoriti, saj grem s časom le naprej. Za nekatere kose sem vedel, da bodo odleti, še predenj sem jih prilepil. Kako? Enostavno čutim.
Jočeš zaradi enega leta, katerega ne bi rada vrgla stran. Moje ugibanje.
OdgovoriIzbrišiNe. Mogoče vem, kaj me čaka ... pa nočem tega kar je bilo stran vržt. Mogoče pa samo nevem kaj hočem.
OdgovoriIzbrišiObstajajo stvari, ki jih ne boš nikoli imela, nikoli ne boš vedela, kaj se ti v življenju lahko pripeti, in česa se ti nikoli ne bo zgodilo. To ti je dano, druge poti, kot da to sprejmeš, ni. Če boš morala vreči nekaj stran, ne boš prva, mnogi so to storili že pred tabo in zagotovo nisi edina, ki ne ve, kaj želi. V tem stanju je lahko marsikdo.
OdgovoriIzbrišiTudi sam nimam nekih finih predstav, trenutno si želim zaključiti faks. Velik cilj, ampak uresničljiv. Kaj bom potem ne vem, s tem se bom ukvarjal šele, ko pridem na cilj, čeprav me doma s tem že napadajo. Živim za eno uro naprej. (npr. ne vem, kaj bom jedel, kje bom jedel in če bom sploh bom jedel, s tem se ukvarjam, ko sem lačen) Izkoristim vsako priložnost in si s koščki sestavljam življenje. Morda se kak odlepi ali pa se mi zdrobijo, a se potem iz drobcev le počasi in pravilneje sestavljam nazaj v trdnejšo obliko.
Po eni strani sem ponosen, da imam življenje takšno kot je, sploh, ko se zazrem nazaj in vidim, kak idiot, kreten, joj, sem bil. Ko je odletel kakšen kos, sem bil žalosten, nesrečen, svet se ustavi, a sedaj mi je mar. O tem, kako bi bilo, če mi ne bi odletelo, pa ne morem odgovoriti, saj grem s časom le naprej. Za nekatere kose sem vedel, da bodo odleti, še predenj sem jih prilepil. Kako? Enostavno čutim.
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši