Včasih pozabim, kako je bit srečen in brezskrben. Včasih ne najdem tistih malenkosti, ki delajo življenje tako mavrično in čarobno. Včasih v vseh komadih, ki jih poslušam najdem tebe in mene ... in se zlomim. Jočem srečna. Srečna - ker sem vesela, da se je 'zgodilo', da si mi tako odprl srce, da sem se zopet lahko noro zaljubila. Biti zaljubljen je nekaj najlepšega, ... Pa čeprav peče, trga in boli, tako vsaj veš da si živ in pristen. Da si.
Včasih ne znam bit sama. Ubistvu sploh ne znam bit sama. Sama s sabo in svojimi čustvi in občutki. S trenutki in preteklostjo, ki bi jo včasih rada nazaj. Pa spomini.
Ljudje rabimo bližino. Bližino ljudi in živali, toplino roke in mehkobo srca. Objeme; take pristne. Poljube; take mehke in nežne. Ter odtise na srcu.
Odpri se. Bodi ti. Čustev ne smeš skrivati; pusti jim pot; naj boli, pljuska, žge ... ker le tako veš, da si. Da živiš. Da čutiš vsako celico svojega življenja.
Ampak, ... potem iz torbice vzamem milnate mehurčke, ki me pomirjajo, ugasnem glasbo, ki me v vsaki pesmi spomne nate in se odločim, da bom srečna. Sama vplivam na to, kako se počutim. Tega kdo smo ne določajo dogodki v našem življenju, ampak naš odziv nanje!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar