Strah me je. Čustev, ki pridejo s tabo. Vseh lepih trenutkov, ki mi bodo ostali za vedno v spominu. Vseh tvojih na prvo odkritih kotičkov mojega telesa. Vseh solz, ki bodo prihajale s tabo ... in potem ko boš odšel. Vsega ki bo, ko se bom prepustila trenutku strasti in sreče. Vseh iskric, ki jih vidim v tvojih očeh in ki naredijo, da pozabim in samo sem. S tabo. Srečna.
Strah me je sebe. Rekacij nate. Vsega s tabo.
Kaj narediti, da ne bo solza? Težkih in bolečih. Mokrih, pekočih. Do kolikšne mere se ti lahko prepustim in predam, da ne bo bolelo in skelelo. Da ne bo žgalo, trgalo in peklo. Kje so meje čustev in predanosti?
Zakaj si tak? Zakaj mi delaš vse to? Tvoje oči govorijo posebmo zgodbo. Zgodbo z nesrečnim koncem in nesigurnostjo. Sploh obstajajo zgodbe z lepim koncem in šopkom cvetic natrganih prav zame?
Bom sploh zmogla potem, ko tega ne bo več? Ko mi bodo ostali le spomini in album od The Script, ki me v vsaki pesmi spomne nate.
Pa vendar ... edino kar lahko storim je, da ZAUPAM. Vsemu kar bo in je. Tebi, sebi in poizkušam brez strahu naprej. Sprejemam svojo žalost, strah in nezaupanje. Krhkost in labilnost. Sprejemam ta proces in samo sem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar