You tell me that you need me, then you go and cut me down.

Pogovarjam se sama s seboj.

Ostala sem sama na tisti klopci.

Kako lahko kar naenkrat vse pustiš za sabo, zbrišeš osebo iz življenja in živiš dalje? Kako lahko vse to kar sva imela, vržeš stran in mi ob vsem tem ne poveš razloga,… To me preseneti.

Na klopci pred faxom ob 20.00. Edina najstnica s termovsko čaja. Da te še zadnjič vidim, in da mi poveš, da si včeraj ti zmagal. Da te objamem, … še zadnjič, če tako res želiš. Za vedno.

Sem zapisala in zaradi tega ostala sama, a s sporočilom, da me verjetno nikoli v življenju ne želiš videti.

Tolažilne besede so tukaj. Vsi so držali pesti, mislili name in mi privoščili najboljše predvsem pa najboljšega fanta. A kljub velikim željam se tudi tokrat ni nič uresničilo. Že stotič poslušam, da si takega in takega fanta ne zaslužim. Da je prenevarno in da mi ni usojeno. In da me tam nekje, v nekem črnem kotu čaka tapravi on. Solze.

Mogoče sem pa sita takih besed, poslušanja zanimivih zgodb o usodi in o tem, kako sem predobra. Treba bo premislit, se iz tega nekaj naučit in it naprej. Z dvignjeno glavo in prvim sleep-overju pri fantu, najlepših objemih, … Treba bo nekaj spremenit.

A, vseeno, sem spomočjo tebe spoznala in odkrila delček tiste lepe Igre. Hvala.

Ti z mano, jz s tabo. Hočem nazaj.

She's all laid up in bed with a broken heart.

Še bolj brezglavo si begala ti …
Afekt in herpes. In veš kaj bi rabila? iPada na avtobusu, ker sem pravkar v mislih napisala enega izmed najbolj čustvenih blogov. Mogoče moram začet pisat redno, mogoče prihajajo osamljeni večeri, kjer bom rabila nekoga, da me bo poslušal. Mogoče bo to tokrat moj blog, ker me v taki situaciji niti naj Natalija ne bo razumela.

Zakaj me ne poslušaš, in zakaj si takrat tistega detajla pač nisi zapomnil. Če bi me pozorno poslušal, bi vedel česa me je strah. Strah o katerem ne upam niti pisati, govoriti in … tebi sem zanj povedala samo zato ker sem bila opita. Veš! Počutim se staro 13 let in …

Solze. Zakaj sploh jočem?! Jočem, za nečem česar nisem imela. Ja, vem – čudna sem. Vsega sem kriva sama - samo eksplicitno in izključno jaz! Moja dejanja in besede – katerih se ne zavedam, in katere na koncu obžalujem. Tako kot sm rekla. Ne zavedam se, kaj vse sem izgubila, česar več ne bom imela, kaj vse bi lahko imela.
Jesenska romanca, ki to ni bila. Romanca iz katere sem se veliko naučila. Naučila predvsem to, da strah pokvari vse in da besede izrečene v smehu izustim samo zato, da bi prekrila strah in željo po tistem, drugačnem objemu. Objemu katerega si mi bil pripravljen dati. Meni, prvič. Pizda, ne maram koncev. Koncev, ob katerih ti stoji ob strani malo ljudi in začetkov, katerih sem sita. Zakaj?

Od kje nama ideja, da se nikoli več nebi videla? Zakaj to? Mogoče so najini čaji res brezvezni, in je ob vsem tem veliko vprašanj, zakajev in čejev, ki komplicirajo celotno stvar. In da kljub tvojim mrzlim rokam nič ne morem. Obnemim in … sama sebe presenetim. In se prizadanem; s svojimi dejanji. Končno pišem o naju, tebi in meni. Ki to nikoli nisva bila. Bluzim. In upam, da današnja noč ne bo tako dolga, kot je bila takrat tista, ko sem dobila njegov mejl v katerem so bile tiste usodne besede. Ne, nisi prava zame.

Eden izmed blogov, ki je napisan tudi Zanj, a ga on, tako kot vsi preostali ne bodo prebrali. Ker me pač ne berejo. Ne več.

Napisala sem … nikogar ne želim prizadeti; še posebej ne tebe. V svojih dejanjih nisem bila 100% in odločna. Nisem vedela kaj točno želim od tebe, kaj ti(!) lahko dam in koliko truda bo potrebnega za celotno dvojino. Faak. Ampak, eeeeeeeeeej - stara sem 19 let in prvič sem se igrala to igro, v kateri si zmagal ti. :/

In Art bo od danes naprej ostal nedotaknjen in zaklenjen. Spomin nate,mogoče.

Ker sva oba samo sivi sliki. Podobni. Sam tolk daleč narazn.

Take volje sem, da bi najraje uzela tempere, paleto in čopič in začela risati. In potem bi stisnla rumeno in zeleno. Pa rdečo in sivo, modro! Tako se počutim. Izgubljemo v barvah življenja, jeseni in slik, ki krasijo mojo sobo. Živo-rdeča kri, ki teče in teče. Je posledica mojih srčnih težav, notranje razklanosti in neodpornosti? Povej mi ...

Ampak js ne maram bit samo tiha mejhna rožica, za katero noben ne ve. Jaz se rada smejem na glas in težko sem tiho. Rabim pozornost.

In Neža Maurer konča v najinem(!) slogu:

Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten.
In sam.

Povej mi o sanjah, četudi so grešne, zaupaj mi želje, četudi so smešne.

Priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Obžalujem kar nekaj preteklih trenutkov. Opazovanje ljudi na Gibonniju in jaz – željna swinga in salse ob zvokih hrvaške/dalmatinske glasbe. Plesala bi, tako kot sem v Pragi. In jaz vem, da me tam nekje čaka nekdo, ki bi z menoj z veselem zaplesal en swing. Samo jaz ne smem. Na žalost. Čeprav, si mogoče dovolim, tvegam in se končno po dolgem času prepustim. Sputnik.

Martin, poletni sprehodi in Zagreb za moj 19i rojstni dan. Rok; me lahko prosim pokličeš, vprašaš kako sem in povabiš na čaj. Meni je vseeno, za tvojih 16 let. Odšla bi jadrat – ker rabim odklop od vseh hinavskih nasmehov, žalostnih pesmi, tweetov in nedorečenih stvari. Ampak jaz ostajam tu - s popisanimi post-it listki, umazanimi robci in hotenjem v trebuhu.

(Prinesi mi rože, ki divje cvetijo.) Naslednji teden grem v cvetličarno po najlepše rože. Zase!

Poklicala bi nekatere ljudi in jih z največjim veseljem objela. Oprostila bi Neži. Spet šla gledat zvezde na Krvavec in bila vsak vikend na veselicah. Zmetala bi vse grde in ogabne stvari tistemu x-fantu v obraz in … se mu, takrat še enkrat prepustila. Izleti na morje so bili božanski, pa čeprav ob 6ih zjutraj in samo za pol ure. Hočem nazaj.

Pogrešam gimnazijo in sošolce. Še enkrat bi šla z M. na pijačo in ga vprašala, kaj je takrat videl na meni? Zakaj me že dolgo časa ni bilo v gledališču; v kinu in na bowlingu? Kaj vse mi manjka. Želim si pogovora z Luko in … rada bi ju nazaj skupaj. Škoda je 1000 slik Amerike in vse tehnike, ki je ostala pri nas doma – čeprav je njegova.

Rabim spet eno taborniško akcijo in Jana, 3 kitare in bluzenje. Pogrešam Aljota in njegove dolge bloge. Singstar! Maruši bi napisala en dolg mejl, pa ne bom. Moje sožalje, sem takrat res pozabila izreč. Peljala bi jo na tortice. In zakaj sem tokrat jaz tista, ki nič ne ve? Fak, fak, fak. Le kdo bi me razumel?

Tole pišem drugič. Fuck IE8. Fax - novo okolje, ljudje. Mi lahko prosim poveš kaj si misliš o meni? Sem mogoče na trenutke tumač? Iščem tiste najbolj kulj kolege, ki bodo z mano hodili na kosila. Želim si drugačnih odnosov, kot pa so bili tisti v gimnaziji. Predvsem brez grdih pogledov. Taka pač sem. Medtem, ko je mene strah le tega, da bom v svoj mehurček spustila preveč ljudi, se navezala in ... zaupala! Rabim odnose, osebne odnose. Kaj mi pomaga pivo, če se pa 2 uri pogovarjamo o travi?!?! Hočem tebe, ne alkohola, pogovora o predavateljih in najnovejših modnih smernicah. Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Izkušnje učijo. Prvo pravilo: Ne bluzi s sošolci/kolegi, pa čeprav so hudi, simpatični in še pametni - ful.

In, veš kaj imam v mislih? Razmišljam o tem, ali imaš raje poletje ali zimo? In, o tem kako komplicirava – oba. Ker niti enkrat ne more bit vse enostavno in preprosto pravljično. Brez ovir in razmišljanj v naprej. Fuck. Ne prenesem več vprašanj ; ali sta skupej?

In, jaz vem ... da je potrebno čisto malo, da spremenim vse te stvari. Solze ne pomagajo ...

Koncert Olivije! Preveč besed, premalo dotikov, si ponavljam že kar nekaj mesecov. Rabim bližino. :)

Jočem, ker sem srečna. Ker mogoče po dolgem času končno vem kaj hočem.
Kolk kul občutek.