Še bolj brezglavo si begala ti …
Afekt in herpes. In veš kaj bi rabila? iPada na avtobusu, ker sem pravkar v mislih napisala enega izmed najbolj čustvenih blogov. Mogoče moram začet pisat redno, mogoče prihajajo osamljeni večeri, kjer bom rabila nekoga, da me bo poslušal. Mogoče bo to tokrat moj blog, ker me v taki situaciji niti naj Natalija ne bo razumela.
Zakaj me ne poslušaš, in zakaj si takrat tistega detajla pač nisi zapomnil. Če bi me pozorno poslušal, bi vedel česa me je strah. Strah o katerem ne upam niti pisati, govoriti in … tebi sem zanj povedala samo zato ker sem bila opita. Veš! Počutim se staro 13 let in …
Solze. Zakaj sploh jočem?! Jočem, za nečem česar nisem imela. Ja, vem – čudna sem. Vsega sem kriva sama - samo eksplicitno in izključno jaz! Moja dejanja in besede – katerih se ne zavedam, in katere na koncu obžalujem. Tako kot sm rekla. Ne zavedam se, kaj vse sem izgubila, česar več ne bom imela, kaj vse bi lahko imela.
Jesenska romanca, ki to ni bila. Romanca iz katere sem se veliko naučila. Naučila predvsem to, da strah pokvari vse in da besede izrečene v smehu izustim samo zato, da bi prekrila strah in željo po tistem, drugačnem objemu. Objemu katerega si mi bil pripravljen dati. Meni, prvič. Pizda, ne maram koncev. Koncev, ob katerih ti stoji ob strani malo ljudi in začetkov, katerih sem sita. Zakaj?
Od kje nama ideja, da se nikoli več nebi videla? Zakaj to? Mogoče so najini čaji res brezvezni, in je ob vsem tem veliko vprašanj, zakajev in čejev, ki komplicirajo celotno stvar. In da kljub tvojim mrzlim rokam nič ne morem. Obnemim in … sama sebe presenetim. In se prizadanem; s svojimi dejanji. Končno pišem o naju, tebi in meni. Ki to nikoli nisva bila. Bluzim. In upam, da današnja noč ne bo tako dolga, kot je bila takrat tista, ko sem dobila njegov mejl v katerem so bile tiste usodne besede. Ne, nisi prava zame.
Eden izmed blogov, ki je napisan tudi Zanj, a ga on, tako kot vsi preostali ne bodo prebrali. Ker me pač ne berejo. Ne več.
Napisala sem … nikogar ne želim prizadeti; še posebej ne tebe. V svojih dejanjih nisem bila 100% in odločna. Nisem vedela kaj točno želim od tebe, kaj ti(!) lahko dam in koliko truda bo potrebnega za celotno dvojino. Faak. Ampak, eeeeeeeeeej - stara sem 19 let in prvič sem se igrala to igro, v kateri si zmagal ti. :/
In Art bo od danes naprej ostal nedotaknjen in zaklenjen. Spomin nate,mogoče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar