Take volje sem, da bi najraje uzela tempere, paleto in čopič in začela risati. In potem bi stisnla rumeno in zeleno. Pa rdečo in sivo, modro! Tako se počutim. Izgubljemo v barvah življenja, jeseni in slik, ki krasijo mojo sobo. Živo-rdeča kri, ki teče in teče. Je posledica mojih srčnih težav, notranje razklanosti in neodpornosti? Povej mi ...
Ampak js ne maram bit samo tiha mejhna rožica, za katero noben ne ve. Jaz se rada smejem na glas in težko sem tiho. Rabim pozornost.
In Neža Maurer konča v najinem(!) slogu:
Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten.
In sam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar