Konec

Danes se počutim kot velika punca. Velika z veliko luknjo v srcu in cmokom v grlu. Postavila sem se zase, zaščitila svoja čustva in srce ter se odločila. Za odnose, ki osrečujejo in dajejo, kar želim. Za odnos, kjer je prihodnost in sreča. Za iskrenost in lepoto.

V navalu jeze sem ti v obraz pihnila poln šopek regratovih lučk. Teh prvih lepotičk letos res ne bom pozabila. Veš kako je in vem, da me bodo spominjale nate.
Sedaj me ni več strah tebe. Tebe več ni. Ne obstajaš, ker se imam rada in se spoštujem. Ker nočem odnosov, ki bi me plašili, zapirali in me delali nesrečno. Pojdi. S soncem in tistimi iskricami v očeh, ki sem jih opazila le jaz. S preprostostjo in strastjo. Pojdi srečen.

Upam, da bolečina, ki peče in žge kmalu mine. Naj jo odnesejo sončni dnevi, zeleno olistana drevesa in sveže zacvetena divja češnja. Marjetica za ušesom, mrzla kava na soncu in kakšen komad od DMP. Pa upam, da tudi kakšna nova iskrica v mojih očeh, ki bo naredila, da vse pozabim ... in grem naprej. Brez tebe.

Mogoče, nekoč, nekje ... srečaš njo, ki bo vredna vsega tega. 

Strah

Strah me je. Čustev, ki pridejo s tabo. Vseh lepih trenutkov, ki mi bodo ostali za vedno v spominu. Vseh tvojih na prvo odkritih kotičkov mojega telesa. Vseh solz, ki bodo prihajale s tabo ... in potem ko boš odšel. Vsega ki bo, ko se bom prepustila trenutku strasti in sreče. Vseh iskric, ki jih vidim v tvojih očeh in ki naredijo, da pozabim in samo sem. S tabo. Srečna.

Strah me je sebe. Rekacij nate. Vsega s tabo.

Kaj narediti, da ne bo solza? Težkih in bolečih. Mokrih, pekočih. Do kolikšne mere se ti lahko prepustim in predam, da ne bo bolelo in skelelo. Da ne bo žgalo, trgalo in peklo. Kje so meje čustev in predanosti?

Zakaj si tak? Zakaj mi delaš vse to? Tvoje oči govorijo posebmo zgodbo. Zgodbo z nesrečnim koncem in nesigurnostjo. Sploh obstajajo zgodbe z lepim koncem in šopkom cvetic natrganih prav zame?

Bom sploh zmogla potem, ko tega ne bo več? Ko mi bodo ostali le spomini in album od The Script, ki me v vsaki pesmi spomne nate.

Pa vendar ... edino kar lahko storim je, da ZAUPAM. Vsemu kar bo in je. Tebi, sebi in poizkušam brez strahu naprej. Sprejemam svojo žalost, strah in nezaupanje. Krhkost in labilnost. Sprejemam ta proces in samo sem.

Včasih se ne maram, ker moje počutje niha tako hitro in eksplozivno.

Tisti prvi trenutek sem najsrečnejši otrok, ki z novimi očali in njim v božansko beli srajci jem okusne panirane rakce. Smejim se otroškosti in magičnosti, ki jo opazim v najinih očeh, ki se tako rade gledajo.
Spet drugič otožno pojem in iščem tisto nekaj. S solznimi očmi, uperjenim pogledom v tla in žalostno glasbo hrepenim po eksplozivnosti in bližini v dvoje.
Ta dva pola ki nikoli ne bosta prišla skupaj... ta dva trenutka ki se izničita in naredita da je nič. Nič in hkrati vse. Magično in nično. Vse in brez pomena.

Bring me your love. Tonight. 

Prepovedano. 

Prepovedani poljubi so najslajši, prepovedani dotiki najintenzivnejši in pogledi najiskrivejši. Preopvedane misli pa najboljnore. 

Prepovedano je vse v povezavi s tabo. Tvoj pogled, misli, dotik, gib, ko mi greš skozi lase in ko se s svojim licem dotakneš mojega in ko tvoja roka čisto neopazno pristane na mojem kolenu.

Ampak mene tvoja nora energija vlece h tebi. Rada bi v tisini s teboj pila jasminov caj z mlekom in opazovala vsak tvoj gib. Rada bi cutila vsak tvoj pogled na mojih delckih razgaljene koze.

Sleči me. S poljubi, dotiki, jezikom. 

Ker potem samo bom.  

Spustila sem vse ovire in prepreke. Bila sem. Sledila srcu in čustvom, ki so me pripeljale do njega in najine nesrečne romance, ki ni trajala niti teden dni. Čudno nekdaj tako tiha in ničvredna čustva, so tako hitro postala intenzivna in močna ter resnična. Tako srčna, da sem samo ob misli, da januarja odhaja v tujino začutila solze v očeh in cmok v grlu.

Po skoraj tednu dni mu pošljem pismo. Tako pravo,.. kjer sem na moder list papirja pisala in izlivala besede in čustva. Zanj in zase. Za oba, ki to nikoli nisva. Predvsem pa za to, da bo meni lažje in da bo njemu lepše. Po parih dneh pozabim ... a me kmalu odnese. Samo malo daljši sms je bil potreben, da me je zopet odpeljalo nad oblake in zvezde. V gradove, kjer midva skupaj pijeva pivo in gledava filme. Želim si naju. Naju v Kino Komuna, naju na Guinessu. Naju skupaj. Tako kot prej.

In potem včasih nekemu dogodku ali osebi predam sebe. Vso svojo energijo, čustva, misli, moč in srečo. Predam se 100% in pustim srce odprto na dlani. Prepustim se. Ko se stvar konča ostanem brez. S praznimi smsi, polno osnutkov neposlanih mejlov in solzicami v očeh sem brez.
.
.
.
Brez vsega.
In njega.

Fragment moje navdušenosti in sreče v torek popoldan:  

Včasih se stvari enostavno poklopijo in sem srečna. Presrečna. Preveč srečna. Včasih se vseh teh lepih stvari, ljudi in pozitivne energije, ki me obdaja zavem in sem hvaležna. Za objem in tolažilne nepričakovane besede prijateljice med koncertom, za prenašanje mojih spontanih izpadov joka in sreče, za spontana povabila na zajtrk na drug konec Ljubljane in za domač metin čaj. Za nove priložnosti, ljubezni na prvi in drugi pogled. Za male zaljubljenosti, ki se mi zgodijo čisto spontano, ko v hitenju popoldneva zagledam tisti simpatični in nežni pogled, ki je ob enem nabit z energijo in preprostostjo. Za znance in prijatelje, ki prenašajo moja nihanja in so spontani skupaj z menoj.

Spontanost. Beseda v katero sem se zaljubila lani poleti.Brez naključij in odprtih misli ni zaljubljenosti in malih srečic. Ni hvaležnosti in novih obrazov. 

Po drugi strani pa me je strah ... strah moje tako močne in hkrati čutne eksplozivnosti, ki izbruhne kadar najmanj pričakujem. Ta nora eksplozivnost lahko zelo boli in hitro uide izpod nadzora. Prizadane brez občutka in pomeče vse lepe  jesenske slike po tleh. In vse izgubi čar. Še jesensko listje ni več tisto kar je bilo. Strah me je. 

Prespim tri, štiri dni. Se umirim in vdihnem ta mrzel jesenski zrak. Čutim prav vsako celico telesa, ki me zdrzne. Postavi na realna, ne preveč srečna in nesrečna, tla. Poizkušam samo biti. In spustiti vse kar je. Pa ne traja dolgo, saj v sobotnem večeru spet vse pride nazaj. Spomini, ki bolijo; spomini, ki mi prikradejo nasmešek na obraz in hrepenenje. Hrepenenje po ljubezni, čutnosti in mehkem moškem telesu, ki ga gledam. Po pozornosti, nežnem in lahnem dotiku trepetajočega stegna in poljubu, ki naredi, da pozabim.

Kako dolgo bom še hrepenela, sanjala in si predstavljala? Koliko noči, bo potrebno prespati in koliko pogledov bo pomenljivih? Bo sploh?

 

Prepusti se. Spusti vse kar boli, vleče, hrepeni.  Bodi. Zaupaj. Čuti - vse in z vsem. Samo tako lahko si. Srečen in izpopolnjen. Človek v pravem pomenu besede. Človek s Č. S srcem, dušo in hvaležnostjo.

Odhajanja ..

Že od nekdaj sem se težko spopadala z odhodi. Odhajanji. Pa naj bodo to ljudje; dogodki, ki se končajo; živali, ki so se z menoj crkljale ali pač stvari na katere se navežem. Ampak včasih stvari morajo iti svojo pot. Pot, ki jim je usojena in ki taka mora biti.

Nekje sem zasledila stavek, da je lepota življenja ravno v lahkosti prihajanja in odhajanja. Zato bom vsem ljudem, občutkom in stvarem pustila da oddidejo, odnesejo vse slabo in pustijo lepe spomine in svetle obrise. Pustim jim, ker vem da bo potem prostor in čas za nove ljudi in z njimi dogodivščine. Za še bolj poglobljene odnose in pogovore. Pustim jim ker nimam pravice jim ne dovoliti, da odidejo. Pustim jim ker moram, ker tako čutim in vem. Pustili so odtis in smeh in solze. In za to sem jim vsekakor neskončno hvaležna. Hvala, ker si z mano prehodila, del moje neskončne poti; ker si mi stala ob stani, ko je bilo najtežje in me poslušala, ko me noben drug ni hotel slišati.

Najtežje je pustiti dlan, pustiti da oddide.


...

In potem se počutim neksončno samo. Ker stvari ne moram deliti s tabo. Ker sedaj vse počnem sama. Sama s sabo in svojimi občutki.