"Včasih spustimo druge ljudi v svoj mehurček. Jim pokažemo naš svet, kako ga mi vidimo in kako ga živimo. Popolnoma jim zaupamo, da ne bodo prebili mehurčka in odšli stran.
Velikokrat se zmotimo. Ker ljudje vedno odidejo, eni prej, drugi kasneje. Ampak vedno mehurček poči. Znova in znova. Pomembno je le, kako se mi utrudimo, ko poskusimo narediti nov mehurček."

In to je to. Spet iščem tebe, ki boš vstopil v moj mehurček in ... v meni pustil lep in neprecenljiv spomin ter ga na koncu počil.

Nemorm in neznam brez iskanja...

Sanje?!

Kaj torej naredijo ljudje, če se zeliko izogniti trku(paf!), a vseeno ležijo na poljani, uživajo v oblakih, ki plovejo mimo, in poslušajo, kako raste trava, ali z drugimi besedami – ne razmišljajo? /…/ Odgovor je sanjajo. Treba je sanjati in sanjat. Vstopiti v svet sanj in nikoli več priti iz njega. Živeti v sanjah do konca dni. V sanjah ni treba razlikovati med stvarmi. Sploh ne. Meje ne obstajajo. Zato v sanjah trkov skorajda ni. Pa tudi če so, ne bolijo. Resničnost je drugačna. Resničnost grize. Resničnost, resničnost.
(Murakami H., Ljubi moj sputnik)

Prav tukaj, stran od vseh ljudi, ki jih imam rada, interneta, polj in simpatij sanjam. Doma ne, ampak res samo tukaj. Sanjam tebe, mene, njega, dogodivščine in še tako neresnične stvari. Moje sanje so brez mej – in bile so tudi takrat, ko sem sanjala tebe z mano. Sovražim meje, sovražim to, da je resničnost drugačna. V sanjah se skrijem in preprosto sem. Tam ni dragih šamponov, mojih bednih strahov, tistih neprijaznih sošolk in tečnih staršev. To si želim. Ko bi vsaj enkrat moje sanje postale resničnost… in jaz bi ponovno s teboj gledala zvezde in ležala na sredi travnika z visoko travo, ter tokrat naredila mnogo stvari drugače. Ker bi rada poskusila in se ne več skrivala in bežala. Tega imam enostavno dovolj.

V moje misli, pa se vsake toliko časa prikradejo tudi neki mračni pomisleki.

Ali ne zapravljam časa in moči v nekem nekoristnem prizadevanju? Vlačim vedro vode nekam, kjer bo vsak hip poplava? Ne bi bilo bolje, da se odrečem nesmiselnemu naporu in se prepustim toku?

Kakor po plimi, ki se umakne, ostane do čistega izmita obala, bom jaz tudi tokrat, kot pri vseh ostalih kao princih ostala sama, izgubljena ter osamljena na tem mrzlem in nepravičnem svetu. Ostala mi bo le škatla spominov.

Ali se izgubljam jaz?

Morje me pomirja in ob enem navdihuje ter napolnjuje z energijo. Tudi tokrat je bilo tako. V družbi, kakršne si skoraj ne bi bolj želela, sem se odpravila na Hrvaško. Bilo je vse kar sem želela. Kavica ob morju, sonce ter sončna krema, slano toplo morje in obisk. Nevihta, glasno poslušanje glasbe in noro slikanje. Pica ter pogovor. Pogovor! POGOVOR! Ob vsem tem se je v moje misli in v glavno temo pogovora spet prikradel on. Ne rabim in ne smem govoriti o njem. Ne! Več kot govorim, razmišljam in razglabljam, bolj se zaljubljam in na koncu bom tako ali tako razočarana. Vse kar sem zvedela je le to, da si zmeden. Vendar tokrat sem jaz tista, ki ve kaj hoče. Objeto opazovanje zvezd?

Polna luna je. Ta me spet spomne na opazovanje zvezd s tabo. Kaj vidim v njej; v luni? Lepoto, čistost in brezmadežnost. Romantiko. In željo po dvojini.

Kje bom našla sebi enak obraz?

Tihi začetek?

»Ljudje govorijo, ker se bojijo tišine. Govorijo mehansko, glasno ali vsak zase, opijanjajo se s to zvočno kašo, v katero se pogrezne vsak predmet in vsako bitje. Govorijo o dežju in o lepem vremenu, govorijo o denarju, o ljubezni, uporabljajo besede, ki so bile izrečene že stokrat, stavke, obrabljene do kosti. Govorijo zaradi govorjenja. Izgnati hočejo tišino...«

Kdaj sem nazadnje napisala kakšen blog, se zjokala in se po objavlenem postu počutila bolje? Od tega je minilo že dolgo, mesec ali dvaa. Zato po CM odpiram nov blog. Ta bo veliko bolj iskren, poln žalostnih postov, jokav in … predvsem bolj jaz. Veliko stvari se je zgodilo, še več se jih bo; jaz pa želim le to, da vse to ovekovečim tukaj, na tem blogu. Pisala ga bom zaradi sebe in … občutka varnosti in zaupanja. Pisala bom zato, ker si vse to ne upam izgovoriti in ker želim izgnati tišino in povedati veliko več.

Metuljčki v trebuhu in ti. Zvezde na nebu že dvakrat, pa morje in izleti na gorenjsko. Zakaj ne dojameš in … zakaj si bivši moje sošolke? Kako se bo vse končalo in … ali te bom uspela objet, preden boš odvihral na morje? Ti bo moj objem zadosti. Veš; bližina je pomembna je enkrat rekel Aljo. To rabim. Bližino tistih, katere imam rada in trenutke ob katerih si rečem; Ustavi se in … užij trenutek. Rada bi kakšen trenutek več stabo, pa malo iskrenosti in vse bi bilo lažje. Rabim nekoga, mogoče je on pravi.
Cuz sometimes you can't make it on your own. And that's the reason.

Imam nov klobuk in hlače. Klobuk pod katerega se bom skrila in … se zaprla. Klobuk v katerem bom izstopala. Počutim se dobro; z njim – mojim novim prijateljem. Nekdo,ki me bo vedno razumel in … bo vedno ob meni. Pa hlače za 12€ in novo sliko. Stvari, ki me osrečijo – vendar le za kratek čas. Ti, ja TI pa bi bil tisti, ki bi me naredil srečno za več kot urco/dan ali dva.

Začenjam 25ega. Na rojstni dan mojih dveh zelo dobrih prijateljic. Vsak začetek je lep; naj bo tudi ta!*