Fragment moje navdušenosti in sreče v torek popoldan:  

Včasih se stvari enostavno poklopijo in sem srečna. Presrečna. Preveč srečna. Včasih se vseh teh lepih stvari, ljudi in pozitivne energije, ki me obdaja zavem in sem hvaležna. Za objem in tolažilne nepričakovane besede prijateljice med koncertom, za prenašanje mojih spontanih izpadov joka in sreče, za spontana povabila na zajtrk na drug konec Ljubljane in za domač metin čaj. Za nove priložnosti, ljubezni na prvi in drugi pogled. Za male zaljubljenosti, ki se mi zgodijo čisto spontano, ko v hitenju popoldneva zagledam tisti simpatični in nežni pogled, ki je ob enem nabit z energijo in preprostostjo. Za znance in prijatelje, ki prenašajo moja nihanja in so spontani skupaj z menoj.

Spontanost. Beseda v katero sem se zaljubila lani poleti.Brez naključij in odprtih misli ni zaljubljenosti in malih srečic. Ni hvaležnosti in novih obrazov. 

Po drugi strani pa me je strah ... strah moje tako močne in hkrati čutne eksplozivnosti, ki izbruhne kadar najmanj pričakujem. Ta nora eksplozivnost lahko zelo boli in hitro uide izpod nadzora. Prizadane brez občutka in pomeče vse lepe  jesenske slike po tleh. In vse izgubi čar. Še jesensko listje ni več tisto kar je bilo. Strah me je. 

Prespim tri, štiri dni. Se umirim in vdihnem ta mrzel jesenski zrak. Čutim prav vsako celico telesa, ki me zdrzne. Postavi na realna, ne preveč srečna in nesrečna, tla. Poizkušam samo biti. In spustiti vse kar je. Pa ne traja dolgo, saj v sobotnem večeru spet vse pride nazaj. Spomini, ki bolijo; spomini, ki mi prikradejo nasmešek na obraz in hrepenenje. Hrepenenje po ljubezni, čutnosti in mehkem moškem telesu, ki ga gledam. Po pozornosti, nežnem in lahnem dotiku trepetajočega stegna in poljubu, ki naredi, da pozabim.

Kako dolgo bom še hrepenela, sanjala in si predstavljala? Koliko noči, bo potrebno prespati in koliko pogledov bo pomenljivih? Bo sploh?

 

Prepusti se. Spusti vse kar boli, vleče, hrepeni.  Bodi. Zaupaj. Čuti - vse in z vsem. Samo tako lahko si. Srečen in izpopolnjen. Človek v pravem pomenu besede. Človek s Č. S srcem, dušo in hvaležnostjo.

Odhajanja ..

Že od nekdaj sem se težko spopadala z odhodi. Odhajanji. Pa naj bodo to ljudje; dogodki, ki se končajo; živali, ki so se z menoj crkljale ali pač stvari na katere se navežem. Ampak včasih stvari morajo iti svojo pot. Pot, ki jim je usojena in ki taka mora biti.

Nekje sem zasledila stavek, da je lepota življenja ravno v lahkosti prihajanja in odhajanja. Zato bom vsem ljudem, občutkom in stvarem pustila da oddidejo, odnesejo vse slabo in pustijo lepe spomine in svetle obrise. Pustim jim, ker vem da bo potem prostor in čas za nove ljudi in z njimi dogodivščine. Za še bolj poglobljene odnose in pogovore. Pustim jim ker nimam pravice jim ne dovoliti, da odidejo. Pustim jim ker moram, ker tako čutim in vem. Pustili so odtis in smeh in solze. In za to sem jim vsekakor neskončno hvaležna. Hvala, ker si z mano prehodila, del moje neskončne poti; ker si mi stala ob stani, ko je bilo najtežje in me poslušala, ko me noben drug ni hotel slišati.

Najtežje je pustiti dlan, pustiti da oddide.


...

In potem se počutim neksončno samo. Ker stvari ne moram deliti s tabo. Ker sedaj vse počnem sama. Sama s sabo in svojimi občutki.

Včasih ...

Včasih ne pomaga niti morje in dobra družba. Ampak samo včasih. 

Včasih pozabim, kako je bit srečen in brezskrben. Včasih ne najdem tistih malenkosti, ki delajo življenje tako mavrično in čarobno. Včasih v vseh komadih, ki jih poslušam najdem tebe in mene ... in se zlomim. Jočem srečna. Srečna - ker sem vesela, da se je 'zgodilo', da si mi tako odprl srce, da sem se zopet lahko noro zaljubila. Biti zaljubljen je nekaj najlepšega, ... Pa čeprav peče, trga in boli, tako vsaj veš da si živ in pristen. Da si. 

Včasih ne znam bit sama. Ubistvu sploh ne znam bit sama. Sama s sabo in svojimi čustvi in občutki. S trenutki in preteklostjo, ki bi jo včasih rada nazaj. Pa spomini. 

Ljudje rabimo bližino. Bližino ljudi in živali, toplino roke in mehkobo srca. Objeme; take pristne. Poljube; take mehke in nežne. Ter odtise na srcu.

Odpri se. Bodi ti. Čustev ne smeš skrivati; pusti jim pot; naj boli, pljuska, žge ... ker le tako veš, da si. Da živiš. Da čutiš vsako celico svojega življenja.

Ampak, ... potem iz torbice vzamem milnate mehurčke, ki me pomirjajo, ugasnem glasbo, ki me v vsaki pesmi spomne nate in se odločim, da bom srečna. Sama vplivam na to, kako se počutim. Tega kdo smo ne določajo dogodki v našem življenju, ampak naš odziv nanje!! 

Najdem ...

Najdem te v vsaki travniški marjetici. V komadu, ko poješ, da odhajaš. V podvigu na Šmarno goro, ko se zagledam v tisto podrto drevo na katerem sva takrat sedela. V vsakem mostu, ki gre čez Savo.  V neskončnih zvezdah, ki sva jih skupaj opazovala. V vsakem paru, … ker si želim, da bi bila to midva.

Odšel si, pa komaj sem začutila kako topel je tvoj dotik, kako lepo dišiš in kakšen je občutek tvoje brade na mojem telesu. Odšel si, pa komaj sem začutila kako topel je lahko stisk roke in kako zanimivo grenak je poljub takoj potem, ko pokadiš cigareto.

Vidim te. Pa čeprav te ne bi smela. Objamem te. Pa čeprav prekleto boli.

Paše, ko te pozabim. Ko te ni v mojih mislih. Ko ne najdem vsega tega, kar zaboli. Paše. Pa čeprav to ni velikokrat.

Al pa če ne morem? Ne morem preživljat večerov sama s to pisano posteljnino in žalostno glasbo v ozadju. Ne morem bit sama, brez ljudi katerim bi povedala kako se počutim, brez ljudi ki dejansko slišijo. Ne morem it nasmejena spat kljub temu, da je za mano dan poln dogodivščin in pogovorov.
Prihajajo mrzli, megleni večeri. Večeri ob čajih in zvezdnatem nebu, ko bi vse na svetu dala da bi s tabo sedela na okenski polici tistega danes odkritega lokalčka in samo poslušala bitje tvojega srca.

Why don't we share our solitude?

Neki dan ...

Neki dan,

ko bodo kostanji

strmeli v nebo

še bolj žalostno,

bova žalostna obstala.

Neki dan,

prav tak kot ta septembrski

- glej kako je že nizko sonce-

bova,

kot da se nisva nikdar poznala.

Vse beži

z oblaki in s pticami

še hrepenenje,

želje

in strast

samo bolečina ostane...

Samo bolečina in dvoje tujih dlani.

Čudna je moja pot;

Sam,

s krikom ptic nad seboj,

- s krikom ptic v krvi - 

grem iskat,

česar morda moč najti ni.

Neki dan,

prav tak kot ta septembrski

-glej, kako nizko nizko je že sonce - 

bova žalostna obstala.

Na tak deževno otožen dan paše. Knjiga Minattijevih pesmi in skodelica čaja. V ozadju pa Birdy.

Izgubljenih misli..

...

Vino pomaga. 

Pa milijon dela in kavic. Pa poljubi za brezveze, ki nič ne pomenijo. Mi samo vzamejo besede za dan ali dva. Pa učenje in tek. Pa ... 

...predvsem veliko stvari me spomne nate. Sončni zahod. Vsak dan posebej lep. Ko sanjam in si predstavljam kako me objemaš in govoriš čisto vsakdanje stvari. Pa avtomobili. Taki rumeni in mejhni. Pa erotično-ljubezenski romani z nama v glavnih vlogah. 

Ah, sej nevem kaj počnem. In nevem zakaj počnem določene stvari. Dokler mi bodo te stvari pomagale, da vaju bom pozabila bom to delala. Ne sprasuj zakaj, kje, kdaj in kako. Sploh se ne bom sprasevala. 

Nočem. Bit. Sama.