Slika, pesem, računi, film, zvezek na mizi, kamen, sprehodi, čaj, sončnica. Vsaka izmed teh stvrai me spomne na nekaj. Vsak še tako lep moment, poseben in samo najin objem. Izlet na morje ali neprespana noč. Vendar jaz ne morem več poslušati besed o spominih, spomini so nekaj tako trhlega, tako minljivega, tako nestabilnega, da ne moreš imeti le njih za to, da imaš dobro in polno življenje. Ko ne moreš več vstati iz postelje, ti tudi spomini ne pomagajo. In komu jih boš povedal, ko bo le redkokdo zastopil kakšno besedo iz tvojih ust?
Vendar kaj storiti, ko so spomnini vse kar ti preostane. Ostaneš sam s polno škatlo računov, plišastih igrač, zapisov v Wordu in hotenjem v trebuhu. Pesniške zbirke, najljubši citati, knjige in priročniki. Mogoče se najdem v tem, vendar pred tem začnem sanjarit. Sanjarila sem, da bova z roko v roki skupaj raziskovala svet. Kajti svet je drugačen skozi njegove oči. On pa si je želel odkrivati samo mene. Moje telo, pravzaprav. Ne mojega vesolja.
Zaljubljenost, ljubezen. Zaljubim se lahko v karkoli. V trave, reko, drevo ali kamen, v knjige, ki jih berem, v pesnike, ki jih pišejo, v junake, ki živijo v njih, v kitariste s šopki rož in v dolge sprehode. In celo v resnične fante. Mogoče – če je WAU in če obnemim. Ampak to je težko, zakomplicirano in polno različnih občutij. Nočem crush-ov. Takrat se eden izmed naju obrne proč in hitro odide. Pobegnem. Nikoli ne počakam, nikoli ne ostanem do konca. Vedno pobegnem. Stran. Čimprej stran. In potem le hrepenim, … ko odhajaš/m stran.
Melodrom paše k počutju. In namesto učenja berem najine mejle, sanjam in se spominjam.
nedelja, 26. december 2010
torek, 21. december 2010
I don't know how to feel tomorrow.
Ne znam nehat jokat. Nemorem. Nočem. Želim, da moja čustva splavajo na plano.
Zopet sem sama v tem svetu. Nič bolje kot prej. Preplašeno bom zopet iskala oči, dolge globoke pogovore in objeme. Hlastala po zraku in se bala zaljubit. Tako kot tokrat. Iskala momente, ki jih ni bilo in si sladkala življenje z malenkostmi. Ponovno začela brati poezijo (zahvala gre Katarini) in hrepeneti po tisti romantični pravljici. Po kaminu, metinem čaju, snegu in dvojini. Tokrat ne s tabo.
Bom pogrešala objeme, poljube?Zrenje v oči in momente, ki jih ni bilo? Programiranje v dvoje, Art-a in čajčke. Globoke pogovore, katere sem imela samo s tabo? Fak. Nism si mislila, da bom tako jokala in da bo težko... Ne po 1 mesecu, parih sleepoverjih in poljubih. Na ljudi se verjetno res preveč hitro navežem in potem boli, žge, peče.
In tako kot poje Avril. I just don't know what to say, tomorrow it's a different day. Brez njegovih smsov in čakanja pred faxom. Blogov v katerih sem se našla in ob katerih sem jokala. Ker ne bo več tega nekoga, ki bo stalno ob meni. Ne tistega božanskega in enkratnega občutka bližine. Tega, da je nekdo ob tebi. Ne bo naju, pa čeprav nikoli zares nisva bila.
Ne obžalujem, ne kregam se. Samo jočem. In sem ti hvaležna, čeprav tega ne znam pokazati, kaj šele povedati. Težko je. In vem, da si bil pravi prvi. Najbolj potrpežljiv in pozoren. Prvega ne pozabiš nikoli in ostal boš z mano v srčku in mislih. Res.
In potem sem ležala v njegovem objemu in se spraševala – a to je to, a to je »ljubezen«? ter razočarano povesila glavo.
Zopet sem sama v tem svetu. Nič bolje kot prej. Preplašeno bom zopet iskala oči, dolge globoke pogovore in objeme. Hlastala po zraku in se bala zaljubit. Tako kot tokrat. Iskala momente, ki jih ni bilo in si sladkala življenje z malenkostmi. Ponovno začela brati poezijo (zahvala gre Katarini) in hrepeneti po tisti romantični pravljici. Po kaminu, metinem čaju, snegu in dvojini. Tokrat ne s tabo.
Bom pogrešala objeme, poljube?Zrenje v oči in momente, ki jih ni bilo? Programiranje v dvoje, Art-a in čajčke. Globoke pogovore, katere sem imela samo s tabo? Fak. Nism si mislila, da bom tako jokala in da bo težko... Ne po 1 mesecu, parih sleepoverjih in poljubih. Na ljudi se verjetno res preveč hitro navežem in potem boli, žge, peče.
In tako kot poje Avril. I just don't know what to say, tomorrow it's a different day. Brez njegovih smsov in čakanja pred faxom. Blogov v katerih sem se našla in ob katerih sem jokala. Ker ne bo več tega nekoga, ki bo stalno ob meni. Ne tistega božanskega in enkratnega občutka bližine. Tega, da je nekdo ob tebi. Ne bo naju, pa čeprav nikoli zares nisva bila.
Ne obžalujem, ne kregam se. Samo jočem. In sem ti hvaležna, čeprav tega ne znam pokazati, kaj šele povedati. Težko je. In vem, da si bil pravi prvi. Najbolj potrpežljiv in pozoren. Prvega ne pozabiš nikoli in ostal boš z mano v srčku in mislih. Res.
In potem sem ležala v njegovem objemu in se spraševala – a to je to, a to je »ljubezen«? ter razočarano povesila glavo.
sobota, 18. december 2010
4:39
Ko sem po dvanajstih urah dela utrujena, a vseeno polna energije željna zabave, alkohola in novih ljudi. Brez glasu, a željna najdaljšega nočnega pogovora, ki se konča ob sončnem vzhodu in metinem čaju. Z vonjem rok po Refošku in pivu in brez mejkapa, skačem čeprav me bolijo noge. Kričim brez glasu. Vrti se mi od sreče, žalosti. Pišem kljub močno potrebnem spancu. Na robu solza in smeha. Žalosti in veselja. V dveh različnih svetovih. V dvomih o vsem in vseh.
V želji po zasneženem sprehodu, driftanju po snegu in teku po celovški cesti. Z roko v roki. Z zmrznjenimi prsti, rdečim nosom in belimi škornji. Z momenti brez časa. S spomini. S solzami sreče. Z navihanostjo in ljudmi, katere sem danes videla prvič. Z neznanci. Vseeno mi je za prehlad, slabo počutje, bolečine v nogah in grlu.Ne!
Sneži. Na cestah nobenih avtomobilov in jz bi zimsko pravljico s kaminom, brez faxa in kuhanim vinom. Tisto sceno. Ko se vrtim,… vrtim,… vrtim,… in se vržem v sneg. Okoli mene pa samo smreke in klopce. Božansko. Rabim to zimsko idilo in vonj po cimetu.
Jz bi še tak delovni dan kot je bil danes. Ko te Gibonni spravi ob jok, in pijani ljudje ob živce. Ko ti ni problema pospravljati mize in zlagati 3000krožnikov. Ko na koncu dneva, vsi poznajo tvoje ime in te vabijo žurat. Ko ostanem brez glasu, a vseeno govorim. In ko zraven mene stoji Jankovič. In ko te 2 kozarca vina obrneta. Stari prijatelji in znanci. U. Ko ti je delo v zabavo in veselje. To rabim, to želim. To hočem! Prosim. In, ej?! želim si nazaj, da bi lahko bilo enkrat po moje. (Pudr je kul.)
Fak, kaj se dogaja z menoj? Aja, sej res … samo tisti dnevi so pred vrati. In jaz jočem za vsako stvarjo. Ampak – vem, da tukaj ne bo pomagal niti on. Niti poljub, objem. Rabim čas, ki ga ni.
Morm razmislt, al … pa če je vse skupaj samo afekt; in morm spat. Lahko noč.
5:22
V želji po zasneženem sprehodu, driftanju po snegu in teku po celovški cesti. Z roko v roki. Z zmrznjenimi prsti, rdečim nosom in belimi škornji. Z momenti brez časa. S spomini. S solzami sreče. Z navihanostjo in ljudmi, katere sem danes videla prvič. Z neznanci. Vseeno mi je za prehlad, slabo počutje, bolečine v nogah in grlu.Ne!
Sneži. Na cestah nobenih avtomobilov in jz bi zimsko pravljico s kaminom, brez faxa in kuhanim vinom. Tisto sceno. Ko se vrtim,… vrtim,… vrtim,… in se vržem v sneg. Okoli mene pa samo smreke in klopce. Božansko. Rabim to zimsko idilo in vonj po cimetu.
Jz bi še tak delovni dan kot je bil danes. Ko te Gibonni spravi ob jok, in pijani ljudje ob živce. Ko ti ni problema pospravljati mize in zlagati 3000krožnikov. Ko na koncu dneva, vsi poznajo tvoje ime in te vabijo žurat. Ko ostanem brez glasu, a vseeno govorim. In ko zraven mene stoji Jankovič. In ko te 2 kozarca vina obrneta. Stari prijatelji in znanci. U. Ko ti je delo v zabavo in veselje. To rabim, to želim. To hočem! Prosim. In, ej?! želim si nazaj, da bi lahko bilo enkrat po moje. (Pudr je kul.)
Fak, kaj se dogaja z menoj? Aja, sej res … samo tisti dnevi so pred vrati. In jaz jočem za vsako stvarjo. Ampak – vem, da tukaj ne bo pomagal niti on. Niti poljub, objem. Rabim čas, ki ga ni.
Morm razmislt, al … pa če je vse skupaj samo afekt; in morm spat. Lahko noč.
5:22
torek, 14. december 2010
ponedeljek, 6. december 2010
Talking to the moon.
Razmišljam o mojih neizrečenih besedah, vseh ne-jih, dotikih, poljubih, pogovorih, neprespanih nočeh, objemih. In potem rišem slike naju s kaminom, metinim čajem in tihem padanju snega na belo pokrajino. Vau. Nikoli si nisem mislila, da bom pisala o tem. O tem, kako me lepo okrašena Ljubljana danes sploh ni navdušila, belo kuhano vino ni pogrelo in kako ti skenslani plani lahko dajo mislit. Kako po utrujajočem dnevu prideš domov z nasmeškom na obrazu, pa čeprav si bila z njim samo eno uro in pol, pa še to sta skupaj gledala risanko v kinu.
In v petek grem stran. Od ljudi, interneta in vseh zmedenih odnosov. Od ljudi, zaradi katerih prejokam preveč noči, napišem preveč smsov in se preveč veselim kav in dolgih pogovorov. Od ljudi, ki me niso vredni. Od ljudi, ki jim ne pomenim niti enega smsa ali samo kako si. Fak. Ampak, če težko pozabim stvari in se ne skekiram. Okej, bom poizkusila.
In ko ti pozabim povedati, da si mi bil danes še posebej ušeč.
Nočem daril. Samo lak bi – takega kot ima Ana.
In v petek grem stran. Od ljudi, interneta in vseh zmedenih odnosov. Od ljudi, zaradi katerih prejokam preveč noči, napišem preveč smsov in se preveč veselim kav in dolgih pogovorov. Od ljudi, ki me niso vredni. Od ljudi, ki jim ne pomenim niti enega smsa ali samo kako si. Fak. Ampak, če težko pozabim stvari in se ne skekiram. Okej, bom poizkusila.
In ko ti pozabim povedati, da si mi bil danes še posebej ušeč.
Nočem daril. Samo lak bi – takega kot ima Ana.
četrtek, 2. december 2010
Refleksija.
Namesto učenja pišem, hodim k tabornikom in pijem kivijev smoothie. Kljub šele koncu novembra oziroma začetku decembra bom pisala refleksijo leta 10. Hočem spomine, vse simpatije, bedarije in grde poglede zapisati in jih skriti. Vse neizrečene pripetljaje razkriti. Rabim pogovor z osebo, ki me bo samo poslušala.
Januar
Moje praznovanje novega leta je bilo eno izmed lepših. V družbi 50ih ljudi sem preživela 3 nepozabne dni na obronku zasnežene Pokljuke. Bili so pogovori pozno v noč, preveč alkohola in objemov. Sprehodi in nove simpatije. Ja, v novo leto sem tokrat vkorakala z ljudmi, ki mi še sedaj pomenijo zelo veliko – no, vsaj nekateri. Prijatelja spoznaš v nesreči. Silvestrski večer sem zaključila s solzami – solzami nesreče in predvsem želje jo njem. Po objemih, fantih, romantiki in opazovanju zvezd. Po dvojini. Ob meni je bedel R. Fant, ki je bil moja letošnja prva simpatija, starejši a zelo odrasel fant. Ko je odhajal s Pokljuke … mi je v glavi odzvanjal le stavek … hrpenela, ko si odhajal stran. Od takrat ga nikoli več nisem videla. Prvi crush in prva kremšnita. Kako popolno je začeti prvi dan leta. Stvari, ki jih imama rada, ljudje ki jih še sedaj obožujem. In ko po napornem dnevu prispem domov, me med mejli čaka presenečenja. Postala sem napreč ena izmed udeleženk nekega izziva. In tako sem tudi tokrat jokala in kričala – od sreče, veselja.
Počasi sem spoznavala prave prijatelje in tako zamenjala družbo v gimnaziji. Spoznala moje sotekmovalke in bluzila. Polnočni pogovori po MSNju, FBju in Google waweu so bili takrat usodni. Najprej pijača, nato pesmi, smsi in tukaj je bil moj princ. A. Ne vem, kaj sem takrat videla na tebi. Kul si. Tabornik si, in pišeš pesmi, igraš kitaro, plezaš, … vse kar si lahko želim.
Februar
Malenkosti mi res veliko pomenijo in takrat je samo stavek … »Ker jz sm po vsej verjetnosti že oddam« spremenil moj svet. Jok in stok, neprespane noči in moje grad je bil sesut. A, na koncu sem le dobila tvoj težkopričakovani odgovor, najdaljši mejl. Obrazložitev da nisem prava, me je postavila na realna tla. Obup. Razočaranje. Ponovno prvo snidenje je bilo obupno, spet drugo žalostno. A, A. cenim vse, kar si naredil zame. Ne bom te pozabila, ne, tebe ne.
Bil si. Prebolela sem, obiskala informativne dneve, se zaljubila v majico FRIja in izgubila sestro pol meseca…
Marec.
Tretjič. Taborniki - motivacijski vikend, PP klub singstar in nove simpatije. Novi ljudje in nov crush. J. Takrat sem dobila le vročo čokolado, katero sem takrat morala plačati kar jaz in … tisti deževni večer je bil preživet in prežet s solzami. S tabo.
Bila so tudi nova prijateljstva. MMK, viktorji in NOT. Zopet J., neprespana noč, kitara in utrujene noge. Neprecenljivo. Matura se približuje,…
April.
Odhod moje najboljše in najlepše sestre v tujino. Spet nek L. Taborniki, dolgi telefonski pogovori in nova spoznanja. April me je navdihoval. Zeleni travniki, mak, narcise. Zeleno, ki te ljubim, zeleno. Preživljala sem popoldneve v Tivoliju na soncu, hrepenela po dotiku in sanjala najlepše oblake. Se zaljubljala v naravo in … sanjala popolni maturantski ples. Ta tokrat res ni bil podoben temu, je pa bil zato toliko bolj moj. Navdihnjen, solzav, lep in pijan. Maturantski ples je samo enkrat v življenju, medtem ko se poročiš lahko večkrat. Ta popoln teden sem zaključila v najboljši družbi M&K.
Maj.
Začetek zrelostnega izpita – mature. Učenje in pisanje blogov. Slovenščina, matematika,… gimnazija pač. Ter za konec maturantska parada, ki je bila usodna zame in za Natalijo. Na srečo.
Junij
Mesec mojega rojstnega dne se je začel delovno. Pisni in ustni deli mature so se bližali. Vse skupaj odpisala z slabim občutkom, a se takrat zaradi tega res nisem obremenjevala. Bila sem vesela, da je konec in da sem lahko odšla v Zagreb. Sošolkin bivši fant L. Opazovanje zvezd, polnočni pogovori in izleti na Gorenjsko. Morje in koktejli ter nočno kopanje. Tekanje po travi in nova gasilska družba, ki me je spremenila in sprostila. Veselice, narodno - zabavna glasba in postavni fantje. Drifti. Morje za pol ure. Spomini … Za rojstni dan sem se z osebo, katere takrat sploh nisem poznala odpeljala nekaj sto kilometrov stran. Ob sprehodih, klopcah, mladostniški naivnosti, kartah in toplem soncu sem v spomin zapisala Zagreb z M. Začetek nečesa …
Julij in avgust
Večeri preživeti ob ognju in družbi sotabornikov. Samo to in še več. Opazovanje zvezd, nespečnost in proge preživetja. Nenaden dvakratni odhod s Krivoglavic. Obakrat v solzah, razočaranju in želji po nečem boljšem. Prvič po družbi, drugič po boljše odpisani maturi. Jok in stok. Kljub vsemu so mi ob strani stali sošolci, prijatelji. Hvala za družbo in nepozaben večer na Trnfestu v družbi tujcev. Poletno brezglavo tekanje, alkoholizirane globoke debate, bedarije in pisanje neumnih smsov. Itak. Druženje z U. in moj nedefiniran odnos. Zbilje, kozarci vina in opazovanje zvezd na Krvavcu. Vsak v svoji spalki z litrom vina in toliko željami kolikor je takrat sijalo zvezd na nebu. In moje želje; se pač niso uresničile.
September
Zadnji mesec najdaljših in najbolj oh-in-sploh počitnise se je začel z družinskimi pikniki in pijačkami. Žuri, obiski TOPa in kavicami. O morju sem le sanjala, sem pa zato obiskala Dunaj ter se izgubila v Pragi. Z M. sva se usedle na vlak in se odpravile stran – še zadnjič stran od ljudi. Dunaj naju je navdušil že prvi dan. Obisk tedna mode, muzeja moderne umetnosti, vseh cerkva in Happy Nudellsov naju niso pustili ravnodušno. Polni pričakovanj sva se že prvi dan Prage skregali in zapletli z različnimi ljudmi ter obiskali največjo diskoteko v Evropi - baje. Prvič.
Oktober.
Nova štenga v mojem življenju – fax. Fakulteta, katera ne ustreza 100% mojim željam. Novo okolje, novi ljudje. Nove simpatije in podvigi. Pisanje najdaljših polnočnih mejlov. Delo. Prvi študentski žur, ki se je končal tam kjer se nebi smel. Ob njem, s katerim sem preživljala najlepše večere ob čaju in zaradi njega ustajala pol ure prej. Zmeda v glavi. Glede faxa, kolegov, njega,…
November.
Pogrešam gimnazijo, prijatelje, kave s prijatelji in brezskrbnost. Želim si izleta na morje. Rabim trenutek zase, brez interneta, telefona in knjig. Samo sprehodi ob večerih, bele kave in dolgo poležavanje v postelji. Predvsem pa želja po tem, da se naučim biti sama. Sam s sabo. Listje počasi odpada, samozavestno stopam po rjavo-oranžnih kupih, roke pa postanejo mrzle in dnevi prekratki. V vsem tem hitenju odpišem 3 kolokvije in se zapletem z njim. Odjadram v razburkano morje,…
Veseli december je?!? In jaz sem ga začela s kuhanim vinom in družbo sošolcev. Popolno.
Nisem se še odločila ali mi vse hrup in blišč okoli božiča, kupovanja daril in tekanja po nakupovalnih središčih ustreza. Mnenja so deljena in jaz se bom letos prepustila in videla kako bo. Samo s pozitivnimi mislimi. Samo z mano in njim. Samo s solzami, plundro in lučkami po Ljubljani. Kje bom, ne vem. S kom, se mi niti na sanja. A vem, … imam občutek da se ne bo končalo, tako kot se je letos. Da ne bo čarobno. Da ne bo to, kar želim.
Nemaram skenslanih planov in ti se z dneva v dan kar godijo. Nemaram tega, da se mi po polnem popolnem dnevu, stvari sesujejo. In postanem apatična… :/
Januar
Moje praznovanje novega leta je bilo eno izmed lepših. V družbi 50ih ljudi sem preživela 3 nepozabne dni na obronku zasnežene Pokljuke. Bili so pogovori pozno v noč, preveč alkohola in objemov. Sprehodi in nove simpatije. Ja, v novo leto sem tokrat vkorakala z ljudmi, ki mi še sedaj pomenijo zelo veliko – no, vsaj nekateri. Prijatelja spoznaš v nesreči. Silvestrski večer sem zaključila s solzami – solzami nesreče in predvsem želje jo njem. Po objemih, fantih, romantiki in opazovanju zvezd. Po dvojini. Ob meni je bedel R. Fant, ki je bil moja letošnja prva simpatija, starejši a zelo odrasel fant. Ko je odhajal s Pokljuke … mi je v glavi odzvanjal le stavek … hrpenela, ko si odhajal stran. Od takrat ga nikoli več nisem videla. Prvi crush in prva kremšnita. Kako popolno je začeti prvi dan leta. Stvari, ki jih imama rada, ljudje ki jih še sedaj obožujem. In ko po napornem dnevu prispem domov, me med mejli čaka presenečenja. Postala sem napreč ena izmed udeleženk nekega izziva. In tako sem tudi tokrat jokala in kričala – od sreče, veselja.
Počasi sem spoznavala prave prijatelje in tako zamenjala družbo v gimnaziji. Spoznala moje sotekmovalke in bluzila. Polnočni pogovori po MSNju, FBju in Google waweu so bili takrat usodni. Najprej pijača, nato pesmi, smsi in tukaj je bil moj princ. A. Ne vem, kaj sem takrat videla na tebi. Kul si. Tabornik si, in pišeš pesmi, igraš kitaro, plezaš, … vse kar si lahko želim.
Februar
Malenkosti mi res veliko pomenijo in takrat je samo stavek … »Ker jz sm po vsej verjetnosti že oddam« spremenil moj svet. Jok in stok, neprespane noči in moje grad je bil sesut. A, na koncu sem le dobila tvoj težkopričakovani odgovor, najdaljši mejl. Obrazložitev da nisem prava, me je postavila na realna tla. Obup. Razočaranje. Ponovno prvo snidenje je bilo obupno, spet drugo žalostno. A, A. cenim vse, kar si naredil zame. Ne bom te pozabila, ne, tebe ne.
Bil si. Prebolela sem, obiskala informativne dneve, se zaljubila v majico FRIja in izgubila sestro pol meseca…
Marec.
Tretjič. Taborniki - motivacijski vikend, PP klub singstar in nove simpatije. Novi ljudje in nov crush. J. Takrat sem dobila le vročo čokolado, katero sem takrat morala plačati kar jaz in … tisti deževni večer je bil preživet in prežet s solzami. S tabo.
Bila so tudi nova prijateljstva. MMK, viktorji in NOT. Zopet J., neprespana noč, kitara in utrujene noge. Neprecenljivo. Matura se približuje,…
April.
Odhod moje najboljše in najlepše sestre v tujino. Spet nek L. Taborniki, dolgi telefonski pogovori in nova spoznanja. April me je navdihoval. Zeleni travniki, mak, narcise. Zeleno, ki te ljubim, zeleno. Preživljala sem popoldneve v Tivoliju na soncu, hrepenela po dotiku in sanjala najlepše oblake. Se zaljubljala v naravo in … sanjala popolni maturantski ples. Ta tokrat res ni bil podoben temu, je pa bil zato toliko bolj moj. Navdihnjen, solzav, lep in pijan. Maturantski ples je samo enkrat v življenju, medtem ko se poročiš lahko večkrat. Ta popoln teden sem zaključila v najboljši družbi M&K.
Maj.
Začetek zrelostnega izpita – mature. Učenje in pisanje blogov. Slovenščina, matematika,… gimnazija pač. Ter za konec maturantska parada, ki je bila usodna zame in za Natalijo. Na srečo.
Junij
Mesec mojega rojstnega dne se je začel delovno. Pisni in ustni deli mature so se bližali. Vse skupaj odpisala z slabim občutkom, a se takrat zaradi tega res nisem obremenjevala. Bila sem vesela, da je konec in da sem lahko odšla v Zagreb. Sošolkin bivši fant L. Opazovanje zvezd, polnočni pogovori in izleti na Gorenjsko. Morje in koktejli ter nočno kopanje. Tekanje po travi in nova gasilska družba, ki me je spremenila in sprostila. Veselice, narodno - zabavna glasba in postavni fantje. Drifti. Morje za pol ure. Spomini … Za rojstni dan sem se z osebo, katere takrat sploh nisem poznala odpeljala nekaj sto kilometrov stran. Ob sprehodih, klopcah, mladostniški naivnosti, kartah in toplem soncu sem v spomin zapisala Zagreb z M. Začetek nečesa …
Julij in avgust
Večeri preživeti ob ognju in družbi sotabornikov. Samo to in še več. Opazovanje zvezd, nespečnost in proge preživetja. Nenaden dvakratni odhod s Krivoglavic. Obakrat v solzah, razočaranju in želji po nečem boljšem. Prvič po družbi, drugič po boljše odpisani maturi. Jok in stok. Kljub vsemu so mi ob strani stali sošolci, prijatelji. Hvala za družbo in nepozaben večer na Trnfestu v družbi tujcev. Poletno brezglavo tekanje, alkoholizirane globoke debate, bedarije in pisanje neumnih smsov. Itak. Druženje z U. in moj nedefiniran odnos. Zbilje, kozarci vina in opazovanje zvezd na Krvavcu. Vsak v svoji spalki z litrom vina in toliko željami kolikor je takrat sijalo zvezd na nebu. In moje želje; se pač niso uresničile.
September
Zadnji mesec najdaljših in najbolj oh-in-sploh počitnise se je začel z družinskimi pikniki in pijačkami. Žuri, obiski TOPa in kavicami. O morju sem le sanjala, sem pa zato obiskala Dunaj ter se izgubila v Pragi. Z M. sva se usedle na vlak in se odpravile stran – še zadnjič stran od ljudi. Dunaj naju je navdušil že prvi dan. Obisk tedna mode, muzeja moderne umetnosti, vseh cerkva in Happy Nudellsov naju niso pustili ravnodušno. Polni pričakovanj sva se že prvi dan Prage skregali in zapletli z različnimi ljudmi ter obiskali največjo diskoteko v Evropi - baje. Prvič.
Oktober.
Nova štenga v mojem življenju – fax. Fakulteta, katera ne ustreza 100% mojim željam. Novo okolje, novi ljudje. Nove simpatije in podvigi. Pisanje najdaljših polnočnih mejlov. Delo. Prvi študentski žur, ki se je končal tam kjer se nebi smel. Ob njem, s katerim sem preživljala najlepše večere ob čaju in zaradi njega ustajala pol ure prej. Zmeda v glavi. Glede faxa, kolegov, njega,…
November.
Pogrešam gimnazijo, prijatelje, kave s prijatelji in brezskrbnost. Želim si izleta na morje. Rabim trenutek zase, brez interneta, telefona in knjig. Samo sprehodi ob večerih, bele kave in dolgo poležavanje v postelji. Predvsem pa želja po tem, da se naučim biti sama. Sam s sabo. Listje počasi odpada, samozavestno stopam po rjavo-oranžnih kupih, roke pa postanejo mrzle in dnevi prekratki. V vsem tem hitenju odpišem 3 kolokvije in se zapletem z njim. Odjadram v razburkano morje,…
Veseli december je?!? In jaz sem ga začela s kuhanim vinom in družbo sošolcev. Popolno.
Nisem se še odločila ali mi vse hrup in blišč okoli božiča, kupovanja daril in tekanja po nakupovalnih središčih ustreza. Mnenja so deljena in jaz se bom letos prepustila in videla kako bo. Samo s pozitivnimi mislimi. Samo z mano in njim. Samo s solzami, plundro in lučkami po Ljubljani. Kje bom, ne vem. S kom, se mi niti na sanja. A vem, … imam občutek da se ne bo končalo, tako kot se je letos. Da ne bo čarobno. Da ne bo to, kar želim.
Nemaram skenslanih planov in ti se z dneva v dan kar godijo. Nemaram tega, da se mi po polnem popolnem dnevu, stvari sesujejo. In postanem apatična… :/
Naročite se na:
Komentarji (Atom)