Razmišljam o mojih neizrečenih besedah, vseh ne-jih, dotikih, poljubih, pogovorih, neprespanih nočeh, objemih. In potem rišem slike naju s kaminom, metinim čajem in tihem padanju snega na belo pokrajino. Vau. Nikoli si nisem mislila, da bom pisala o tem. O tem, kako me lepo okrašena Ljubljana danes sploh ni navdušila, belo kuhano vino ni pogrelo in kako ti skenslani plani lahko dajo mislit. Kako po utrujajočem dnevu prideš domov z nasmeškom na obrazu, pa čeprav si bila z njim samo eno uro in pol, pa še to sta skupaj gledala risanko v kinu.
In v petek grem stran. Od ljudi, interneta in vseh zmedenih odnosov. Od ljudi, zaradi katerih prejokam preveč noči, napišem preveč smsov in se preveč veselim kav in dolgih pogovorov. Od ljudi, ki me niso vredni. Od ljudi, ki jim ne pomenim niti enega smsa ali samo kako si. Fak. Ampak, če težko pozabim stvari in se ne skekiram. Okej, bom poizkusila.
In ko ti pozabim povedati, da si mi bil danes še posebej ušeč.
Nočem daril. Samo lak bi – takega kot ima Ana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar