Njegove smejalne gubice okoli oči, kava v postelji, poljub na popek, skupno mlaskanje jogurta,  poljub na konico nosa, svečka za darilo in njegove besede, da se imel neskončno lepo z mano ter klic v ponedeljek zvečer. In pa preveč alkohola v soboto.

Vse, ali SAMO to je bilo potrebno, da me je dokončno zmedel. Da me je vrgel iz notranjega miru, kjer sem imela občutek, da sem OK. Sedaj sem ranljiva, čustvena in najbolj tista 'prava'. Ta, ki vidi malenkosti; ki čustveno reagira na vsako stvar; ki se razda.

Ampak nočem. Nočem jokat. Nočem bit čustvena, če to ne bo prineslo nič dobrega. Zakaj bi razdajala svoje srce, če potem iz tega pridejo samo solze, žalost, razočaranje in podrt še en 'grad'.

Strah me je. Vsega. Čustev. Sebe. Nočem se take; NOČEM SE.