Prehitevam

Sebe, svoja čustva, želje, hrepenenja, misli in še kaj.

Am I a galley or broken hearts?

Ampak, samo pridt hočm nekam, kjer se bom počutila bolš. Pa če je to s tabo, ali ne.

Boš jeseni čakal zimo z mano in me nesel do pomladi?

Ne vem, ali so te stvari dobre ali ne. Kadar ne veš, kaj storiti, ne stori ničesar – sem nekje prebrala. Vendar, jaz sem že tako zelo daleč, da res želim nekaj narediti in spremeniti. Rabim nekaj novega in drugačnega. Tako kot vsako jesen, zimo in pomlad.
Naveličana sem osamljenosti in mojih mrzlih rok. Prejemanja sončnic, prevelike postelje polne plišastih igrač.
Izgubljena sem kljub novim obrazom, milijon objemov, padanja v sen v družbi kitare in znancev. Samo zopet bi zaspala objeta. Iščem njegov obraz in se sprašujem, če boš ostal in jaz zmogla.

Bojim se...

Sposodim si

...

Sposodim si rumen dežnik,
za senco je, ko sonca ni,
za streho je, ko dežja ni,
pokriva me in se vrti, vrti.

Sposodim si še tebe kdaj,
ne vprašaš me, kako in kaj,
ne vprašaš me, od kod in kam,
ne briga te, če pot poznam.

...

(Feri Lainšček)

But I can't. Not today.

Spreminjam se, rastem in … se preizkušam. Iščem in raziskujem. Spremembe, novo okolje, preveč novih ljudi in prestrašenih oči. Obisk Dunaja in Prage me je spremenil. Dunaj navdušil, Praga pustila ravnodušno in mačkasto. Ugotovila sem, da je manj včasih več in da vsekakor ni dobro mešati vodke in pira.

Ugotavljam. Vse stvari/osebe/dogodke dojemam preveč intevznivno. Premočno in preveč čustveno. Vsaka malenkost mi preveč preseneti, vsak mejl dotakne in vsak objem spomne … Take stvari me včasih tepejo in naredijo zmedeno. Sem mnenja, da se ljudje prepogosto premalo odpiramo drug drugemu in duševno, notranje životarimo (kljub blišču kopalnice, ali hi-tech opremi ali avtu, ali dobri službi, ... ki jo imamo navzven) in da je bližina tista edina toplina, ki je vredna časa, truda in denarja.

Težko je. Pretežko je. Spanec pomaga, kitara pomaga. In mogoče pisanje bloga ni več moja terapija in se v le tem na zanjdem več najbolje. Pozabila sem kako začeti in končati. Misli je potrebno spraviti v besede in jim nato dati obliko, da jih lahko drugi vidijo, predvsem pa zato, da jih vidiš sam, in da jih lahko še kdaj bereš. Prav tako pa razmišljaš drugače, ko pišeš. Bolj urejeno. Moje misli kljub parim blogom, niso nič kaj preveč urejene. Več kot razmišljam – slabše je.

"Včasih spustimo druge ljudi v svoj mehurček. Jim pokažemo naš svet, kako ga mi vidimo in kako ga živimo. Popolnoma jim zaupamo, da ne bodo prebili mehurčka in odšli stran.
Velikokrat se zmotimo. Ker ljudje vedno odidejo, eni prej, drugi kasneje. Ampak vedno mehurček poči. Znova in znova. Pomembno je le, kako se mi utrudimo, ko poskusimo narediti nov mehurček."

In to je to. Spet iščem tebe, ki boš vstopil v moj mehurček in ... v meni pustil lep in neprecenljiv spomin ter ga na koncu počil.

Nemorm in neznam brez iskanja...

Sanje?!

Kaj torej naredijo ljudje, če se zeliko izogniti trku(paf!), a vseeno ležijo na poljani, uživajo v oblakih, ki plovejo mimo, in poslušajo, kako raste trava, ali z drugimi besedami – ne razmišljajo? /…/ Odgovor je sanjajo. Treba je sanjati in sanjat. Vstopiti v svet sanj in nikoli več priti iz njega. Živeti v sanjah do konca dni. V sanjah ni treba razlikovati med stvarmi. Sploh ne. Meje ne obstajajo. Zato v sanjah trkov skorajda ni. Pa tudi če so, ne bolijo. Resničnost je drugačna. Resničnost grize. Resničnost, resničnost.
(Murakami H., Ljubi moj sputnik)

Prav tukaj, stran od vseh ljudi, ki jih imam rada, interneta, polj in simpatij sanjam. Doma ne, ampak res samo tukaj. Sanjam tebe, mene, njega, dogodivščine in še tako neresnične stvari. Moje sanje so brez mej – in bile so tudi takrat, ko sem sanjala tebe z mano. Sovražim meje, sovražim to, da je resničnost drugačna. V sanjah se skrijem in preprosto sem. Tam ni dragih šamponov, mojih bednih strahov, tistih neprijaznih sošolk in tečnih staršev. To si želim. Ko bi vsaj enkrat moje sanje postale resničnost… in jaz bi ponovno s teboj gledala zvezde in ležala na sredi travnika z visoko travo, ter tokrat naredila mnogo stvari drugače. Ker bi rada poskusila in se ne več skrivala in bežala. Tega imam enostavno dovolj.

V moje misli, pa se vsake toliko časa prikradejo tudi neki mračni pomisleki.

Ali ne zapravljam časa in moči v nekem nekoristnem prizadevanju? Vlačim vedro vode nekam, kjer bo vsak hip poplava? Ne bi bilo bolje, da se odrečem nesmiselnemu naporu in se prepustim toku?

Kakor po plimi, ki se umakne, ostane do čistega izmita obala, bom jaz tudi tokrat, kot pri vseh ostalih kao princih ostala sama, izgubljena ter osamljena na tem mrzlem in nepravičnem svetu. Ostala mi bo le škatla spominov.