In če odpirava si srce in počneva, kar se ne sme.

Sedaj pa dnevi hitijo in besede polzijo med prsti, veter jih odnaša, ti pa se ne premakneš. Tudi jaz se ne. Govorim ampak brez glasu, zvok se ne vklopi. Tišina je. Čas beži in midva ga odrivava stran in pljuvava po njem. Fuj.

Iščem bloge, v katerih bi se našla. Iščem in želim nove ljudi. Naveličana sem neodraslih fantov, skenslanih planov,…

S solznimi očmi se smeješ vedno tišje, …

In te solze, so solze zaradi smeha, mladosti, veselja, radosti in … optimizma ljudi, kateri me obkrožajo. Solze, ki se bodo slej kot prej posušile in ostale bodo samo sledi …

Pesem pove vse. Nihljaji – pizda. Ko se dan začne povprečno, nadaljuje z glavniki, smehom, sendviči in tekanjem za avtobusi konča pa tako klaverno ob najbolj predvidljivi holivudski romantični komediji. Na vrh tega pa še, ne maram dolgih večerov, teme, osamljenosti in brezosebnih pogovorov z ljudmi, kateri mi pomenijo res preveč. Jočem.

V hitenju, poplavi čustev, džja in Coldplay-ov bi vse pustila za sabo in se zaprla v milni mehurček. Nočem več vstajanja ob 6ih, voženj in raznih izpitov in milijon pijač. Ne želim napornih dni. Želim čas zase, tek, spuščanje zmaja ali samo grabljenje listja. Zakaj je vse to tako težko? V hitenju se ne znam več ustavit in zaužiti teh trenutkov sreče, veselja in mladosti, od katere ni ostalo kaj preveč. Zakaj sem lahko na faxu vesela, nasmejana in … zakaj zaradi objemov kar žarim? Ne, nočem. Ne prepoznam se, ker vem, da nisem dekle, ki želi biti v središču pozornosti in ena izmed najbolj glasnih, nisem dekle, ki cel čas blebeta in ne zna poslušati. To nisem jaz. Na faxu nisem jaz. S takimi premiki pride drugačna družba in zaradi tega vse več grdih pogledov. Nočem sprememb. Hočem se nazaj, tako kot sem bila v gimnaziji. Časovni stroj, anyone??

Obsedenost – tweeter, fb in blogi. Fak, a lahko prosim nehaš? si rečem. Odklopila bi si telefon, samo kaj k ne zmorem brez njega, objemala bi ljudi, a kaj ko me vsi čudno gledajo.

Sprašujem se, zakaj se žalostna, objokana in slabe volje samo takrat ko sem doma, sama s sabo, svojimi problemi in v postelji z črno posteljnino. Ne prepoznam se več. Ne razumem se. Eno izmed večnih vprašanj, ki si ga postavljam ko ležim v postelji in jočem je – kaj bi pomagalo? Sprehod, čas zase, psihoterapija? Kdo? Ni odgovora, a vendar na vprašanje vem odgovor. Kdorkoli. MORJE. Malenkost.

Jutri bo žur ; in meni je vseeno za brezosebne pogovore, objeme, bluzenja in alkohol. Fak – mogočesemormsamoznoretinpozabit.

Nočem spat, čeprav bi mogla. Ne grem pod tuš. Dober večer.

You tell me that you need me, then you go and cut me down.

Pogovarjam se sama s seboj.

Ostala sem sama na tisti klopci.

Kako lahko kar naenkrat vse pustiš za sabo, zbrišeš osebo iz življenja in živiš dalje? Kako lahko vse to kar sva imela, vržeš stran in mi ob vsem tem ne poveš razloga,… To me preseneti.

Na klopci pred faxom ob 20.00. Edina najstnica s termovsko čaja. Da te še zadnjič vidim, in da mi poveš, da si včeraj ti zmagal. Da te objamem, … še zadnjič, če tako res želiš. Za vedno.

Sem zapisala in zaradi tega ostala sama, a s sporočilom, da me verjetno nikoli v življenju ne želiš videti.

Tolažilne besede so tukaj. Vsi so držali pesti, mislili name in mi privoščili najboljše predvsem pa najboljšega fanta. A kljub velikim željam se tudi tokrat ni nič uresničilo. Že stotič poslušam, da si takega in takega fanta ne zaslužim. Da je prenevarno in da mi ni usojeno. In da me tam nekje, v nekem črnem kotu čaka tapravi on. Solze.

Mogoče sem pa sita takih besed, poslušanja zanimivih zgodb o usodi in o tem, kako sem predobra. Treba bo premislit, se iz tega nekaj naučit in it naprej. Z dvignjeno glavo in prvim sleep-overju pri fantu, najlepših objemih, … Treba bo nekaj spremenit.

A, vseeno, sem spomočjo tebe spoznala in odkrila delček tiste lepe Igre. Hvala.

Ti z mano, jz s tabo. Hočem nazaj.

She's all laid up in bed with a broken heart.

Še bolj brezglavo si begala ti …
Afekt in herpes. In veš kaj bi rabila? iPada na avtobusu, ker sem pravkar v mislih napisala enega izmed najbolj čustvenih blogov. Mogoče moram začet pisat redno, mogoče prihajajo osamljeni večeri, kjer bom rabila nekoga, da me bo poslušal. Mogoče bo to tokrat moj blog, ker me v taki situaciji niti naj Natalija ne bo razumela.

Zakaj me ne poslušaš, in zakaj si takrat tistega detajla pač nisi zapomnil. Če bi me pozorno poslušal, bi vedel česa me je strah. Strah o katerem ne upam niti pisati, govoriti in … tebi sem zanj povedala samo zato ker sem bila opita. Veš! Počutim se staro 13 let in …

Solze. Zakaj sploh jočem?! Jočem, za nečem česar nisem imela. Ja, vem – čudna sem. Vsega sem kriva sama - samo eksplicitno in izključno jaz! Moja dejanja in besede – katerih se ne zavedam, in katere na koncu obžalujem. Tako kot sm rekla. Ne zavedam se, kaj vse sem izgubila, česar več ne bom imela, kaj vse bi lahko imela.
Jesenska romanca, ki to ni bila. Romanca iz katere sem se veliko naučila. Naučila predvsem to, da strah pokvari vse in da besede izrečene v smehu izustim samo zato, da bi prekrila strah in željo po tistem, drugačnem objemu. Objemu katerega si mi bil pripravljen dati. Meni, prvič. Pizda, ne maram koncev. Koncev, ob katerih ti stoji ob strani malo ljudi in začetkov, katerih sem sita. Zakaj?

Od kje nama ideja, da se nikoli več nebi videla? Zakaj to? Mogoče so najini čaji res brezvezni, in je ob vsem tem veliko vprašanj, zakajev in čejev, ki komplicirajo celotno stvar. In da kljub tvojim mrzlim rokam nič ne morem. Obnemim in … sama sebe presenetim. In se prizadanem; s svojimi dejanji. Končno pišem o naju, tebi in meni. Ki to nikoli nisva bila. Bluzim. In upam, da današnja noč ne bo tako dolga, kot je bila takrat tista, ko sem dobila njegov mejl v katerem so bile tiste usodne besede. Ne, nisi prava zame.

Eden izmed blogov, ki je napisan tudi Zanj, a ga on, tako kot vsi preostali ne bodo prebrali. Ker me pač ne berejo. Ne več.

Napisala sem … nikogar ne želim prizadeti; še posebej ne tebe. V svojih dejanjih nisem bila 100% in odločna. Nisem vedela kaj točno želim od tebe, kaj ti(!) lahko dam in koliko truda bo potrebnega za celotno dvojino. Faak. Ampak, eeeeeeeeeej - stara sem 19 let in prvič sem se igrala to igro, v kateri si zmagal ti. :/

In Art bo od danes naprej ostal nedotaknjen in zaklenjen. Spomin nate,mogoče.

Ker sva oba samo sivi sliki. Podobni. Sam tolk daleč narazn.

Take volje sem, da bi najraje uzela tempere, paleto in čopič in začela risati. In potem bi stisnla rumeno in zeleno. Pa rdečo in sivo, modro! Tako se počutim. Izgubljemo v barvah življenja, jeseni in slik, ki krasijo mojo sobo. Živo-rdeča kri, ki teče in teče. Je posledica mojih srčnih težav, notranje razklanosti in neodpornosti? Povej mi ...

Ampak js ne maram bit samo tiha mejhna rožica, za katero noben ne ve. Jaz se rada smejem na glas in težko sem tiho. Rabim pozornost.

In Neža Maurer konča v najinem(!) slogu:

Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten.
In sam.