Po glavi se mi poje pesem:

"Midva sva, glih za skupaj, sva,
hvala, ker si upaš stati z mano tukaj."

Skoraj 8 mesecev mi lepšaš dneve. Toliko lepih trenutkov in občutkov. Toliko dogodivščin, novih občutij in objemov. Toliko dotikov tvoje mehke kože. Toliko spitih kav v tvoji družbi in nešteto  minut prepletenih prstov. Le koliko vsega me še čaka?

In že imam solze v očeh. Tako čustvena že dolgo nisem bila. Ne skrbi, to niso solze žalosti, pač pa solze polne sreče ker te 'mam', solze hvaležnosti, ker si potrpežljiv z menoj in se učiš skupaj z mano. Solze, ker sem se ti popolnoma predala. Vsa. Z vsem srcem. In skupaj s tabo hodim v isto smer.

Obožujem:
Način, kako me znaš pomiriti in ustaviti, ko se sama ne znam.
Občutek moje roke na tvojem stegnu. Občutek, ki tako zelo pomirja
Najini obvezni skupni zajtrki, ki jih obožujem. Pa nujno kava zraven.
Gubice okoli tvojih oči. Še vedno najlepše.
Najini zanimivi načini spanja. Še vedno nisva ugotovila, kaj bi naredila s tem.
Pa tvoj koala objem.

Priznam, malo me strašijo vsa ta močna čustva. Ampak, kot pravijo, če z odprtim srcem vstopiš v neki odnos, si ranljiv. A če si te ranljivosti ne dopustiš, ne moreš celovito izkusiti ljubezni.

Do kavča pa nazaj, dragi moj!*

Ne vem.
Nazadnje sem pisala kako zelo me je stah sebe, in custev ki bodo prisla s tabo.
Res je. Odplavilo me je. Po petih mesecih naju.
Cisto vsak dan prejsnjega tedna sem jokala. Jokala zaradi tebe. Pa ne razumi me narobe, res te ne obtozujem. Najrajš te imam na svetu. Samo prevec je vsega. Prevec custev do tebe, ki jih ne znam nikamor umestit. Prevec novih stvari. Prevec noci s tabo, ki so najlepse. Prevec ur prezivetih s tabo, ki jih ne zamenjam za nic. Intnzivno. Vse.

Prejsnji teden si govoril o tem, kako zelo tvegava. Tvegava s tem, da sva. Da sva skupaj. Kako zelo razumem to. Kako ZELO me je strah in kako zelo te imam rada.

Na koncu koncev so to moje solze srece. Solze custev. Solze, ker sem hvalezna, da te 'imam'.

Vdihnem. Solze se ulijejo. Spet. Ze n-tic danes.
Samo sprejeti moram to, da te imam tako zelo rada. Sprejeti vsa moja mocna custva do tebe. Sprejeti in .... nato spustiti. Izdihniti vse kar boli. Te objeti. In nikoli izpustiti.

Njegove smejalne gubice okoli oči, kava v postelji, poljub na popek, skupno mlaskanje jogurta,  poljub na konico nosa, svečka za darilo in njegove besede, da se imel neskončno lepo z mano ter klic v ponedeljek zvečer. In pa preveč alkohola v soboto.

Vse, ali SAMO to je bilo potrebno, da me je dokončno zmedel. Da me je vrgel iz notranjega miru, kjer sem imela občutek, da sem OK. Sedaj sem ranljiva, čustvena in najbolj tista 'prava'. Ta, ki vidi malenkosti; ki čustveno reagira na vsako stvar; ki se razda.

Ampak nočem. Nočem jokat. Nočem bit čustvena, če to ne bo prineslo nič dobrega. Zakaj bi razdajala svoje srce, če potem iz tega pridejo samo solze, žalost, razočaranje in podrt še en 'grad'.

Strah me je. Vsega. Čustev. Sebe. Nočem se take; NOČEM SE.

Čeprav bi se po popolnem dnevu, ki je bil sicer poln različnih pripetljajev, objemov, solz, pokvarjenih avtomobilov in nasmehov, morala počutiti srečno ... jočem.
Ker te nisem našla. Ker me ne vidiš in slišiš. Ker si tako prekleto želim bližine, dotika tople kože ob moj hrbet. Prepleta prstov, razmršenih las in posušenih solz joka samo s tabo.
Ker hrepenim ... brez cilja.
Ker iščem ... brez uspeha.
Ker dnevi  ... brez dvojine nimajo smisla.

Ko se tako po tuširanju gola ogrnem v toplo mehak kopalni plašč, si zavijem mokre lase v brisačo in stopim iz kopalnice se mi v spominu prikrade tisti tvoj pogled, ki sem ga dobila, ko sem to storila ko sva še bila tukaj. Ko je najina bližina bila oprijemljiva, nežna in hrepeneča. Ko sem te lahko poklicala kadarkoli sem želela, čeprav tega nisem storila.

Spominjam se najinih juter. Bila so počasna. Čeprav sva vstajala zgodaj sva v tem uživala. Mojih zajtrkov, ki jih nikoli nisi maral, ne-skupnega umivanja zob in tistega občutka sreče, ki ga takrat sploh nisem čutila, ko sva oba zalimanih oči zrla en v drugega.

Takrat si niti predstavljala nisem, da bo tako zelo bolelo.

Give me your love, tonight.

Pogrešam način kako

si izrekel moje ime, ko si me poklical,
so tvoje toplo modre oči opazovale moje,
si mi dal občutek varnosti,
sva skupaj lepila nalepke v album,
sva se skupaj smejala mojim solzam,
si me poljubil in ljubil ...,

September je, da ti vzame vse. Vse kar je bilo in bo.

Konec

Danes se počutim kot velika punca. Velika z veliko luknjo v srcu in cmokom v grlu. Postavila sem se zase, zaščitila svoja čustva in srce ter se odločila. Za odnose, ki osrečujejo in dajejo, kar želim. Za odnos, kjer je prihodnost in sreča. Za iskrenost in lepoto.

V navalu jeze sem ti v obraz pihnila poln šopek regratovih lučk. Teh prvih lepotičk letos res ne bom pozabila. Veš kako je in vem, da me bodo spominjale nate.
Sedaj me ni več strah tebe. Tebe več ni. Ne obstajaš, ker se imam rada in se spoštujem. Ker nočem odnosov, ki bi me plašili, zapirali in me delali nesrečno. Pojdi. S soncem in tistimi iskricami v očeh, ki sem jih opazila le jaz. S preprostostjo in strastjo. Pojdi srečen.

Upam, da bolečina, ki peče in žge kmalu mine. Naj jo odnesejo sončni dnevi, zeleno olistana drevesa in sveže zacvetena divja češnja. Marjetica za ušesom, mrzla kava na soncu in kakšen komad od DMP. Pa upam, da tudi kakšna nova iskrica v mojih očeh, ki bo naredila, da vse pozabim ... in grem naprej. Brez tebe.

Mogoče, nekoč, nekje ... srečaš njo, ki bo vredna vsega tega.