Palačinke bi. Kivijev sok in kakijev sladoled.
Ima me, da bi ugasnila telefon za teden dni, se izpisala iz Facebooka in Twitterja. Nočem klicanja pozno v noč in dolgih žalostnih smsov. Hočem kavo, čaj, sprehod, balone ali pa samo eno klopco v Tivoliju. Vseeno mi je. Ampak, jz vem, da ne bi preživela in … tako kot nazadnje, tri dni prej prišla na FB. Tečna sem, jokala bi, … pa ne morm. Zakaj so malenkosti tako zelo pomembne. Zakaj je pod povprečjem odpisan kolokvij spremenil tok mojih misli? Pričakujem preveč in sanjam gradove? Ne; tokrat ne. Zakaj po celodnevnem učenju obupam in v solzah zaspim. Zakaj vse tako intenzivno doživljam? Nihljaj!
Ušla bi. Ležat na tisto zelenico v Pragi, se skrit v senco drevesa in nato zaspat. Zaradi žuljev, preveč sonca in utrujenosti. Zaradi spominov in brezskrbnosti. Zaradi Maruše. Delit zastonjske objeme in žurat na Dunaj. Okusit slano morje, se sprehodit ob obali in pit belo vročo čokolado. Obirat mandarine in spoznat Njega.
Odnosi gor, odnosi dol. Brez njih ne zmorem. In zaradi njih si kompliciram(o) življenje. Zakaj se še tako zanimivo in posebno prijateljstvo (fant – punca) spremeni, takoj ko se on zaljubi, dobi punco in ona postane center vesolja? Zakaj takrat nisem več vredna niti smsa in zakaj si ne upaš več z menoj na kavo. Center vesolja se enkrat podere in … nje ni več. Tukaj je spet čas zame. Nič ti nočem, nič ne želim. Samo tebe bi in deci rdečega vina. Kaj je ostalo od izletov na morje, opazovanja zvezd na Krvavcu in Zibilja? Bedne in nedorasle poteze. Da ne omenjam brisanja kontaktov in kenslanja fejsbuk prijateljstva. Hvala.
Ampak, jaz bom po vsem tem, tebi takoj stekla v objem, … ker pogrešam tebe, tvoje gasilske fore in tvojo družbo. Pišem prelepo o tebi. Oprosti. Nebom. Jaz tega ne bom počela. Jaz tega ne počnem. In sorry, jaz bom kljub Njemu, še zmeram hodila na kave in izlete ter klicala prijatelje in jih vabila na kuhan vin. Imam že spisek. Rabim pogovore.
In potem, … se na drugi strani tkejo nova poznanstva, ki bodo sedaj deloma(!) nadomestila moje gimnazijske sošolce in sošolke. Deloma, ja. Nekatere bejbe so pač nenadomestljive in pravtako nekatera best friends forever postanejo preteklost.
Nedeljskih dvournih klicev ni več in kljub temu, da živiš praktično v LJ, te vidim enkrat na mesec. Tisti mitingi so preteklost, o najboljših študentskih kosilih in žurih s teboj ne duha, ne sluha. Kljub vsem bednim stvarem se en od drugega oddaljujemo. Prav vsi. Razlogi za to so različni – od faxa, fanta, zaposlenosti do učenja in utrujenosti in žalosti. Okej, ampak, … kaj narediti, ko ti je razlog oddaljitve neznan. Oprosti, ampak Katarina ti si preveč kulj, da bi mi bilo vseeno za to, kaj se dogaja s teboj in kdo vse te je zajebal.
Hakunamatata – kljub vsem fucked up odnosom pa vsaj en štima. :D Grem v labirint, se zgubljat, objemat, lupčkat in skupej stabo lovit neponovljive balone čutnosti, čustvenosti in vzenirjenja. Sem v labirintu v katerem me boš ulovil, če bom padla in mi dal sebe, ko bom to hotela. O neizrekljivih besedah in občutkih pa kdaj drugič… Hvala ti.*
In jaz bi pomagala, pa ne vem kako pristopiti. Objela, poslušala, na koncu plačala in rekla hvala... Pritožujem se. Ampak nenazadnje, mi sploh ni nič hudega. Jutri zjutraj bo vse samo preteklost in moje solze bodo kljub »nemorm« pozabljene.
Ni komentarjev:
Objavite komentar