Če poljub, ki nič ne pomeni, ti vzame besede za dan ali dva.

Slika, pesem, računi, film, zvezek na mizi, kamen, sprehodi, čaj, sončnica. Vsaka izmed teh stvrai me spomne na nekaj. Vsak še tako lep moment, poseben in samo najin objem. Izlet na morje ali neprespana noč. Vendar jaz ne morem več poslušati besed o spominih, spomini so nekaj tako trhlega, tako minljivega, tako nestabilnega, da ne moreš imeti le njih za to, da imaš dobro in polno življenje. Ko ne moreš več vstati iz postelje, ti tudi spomini ne pomagajo. In komu jih boš povedal, ko bo le redkokdo zastopil kakšno besedo iz tvojih ust?

Vendar kaj storiti, ko so spomnini vse kar ti preostane. Ostaneš sam s polno škatlo računov, plišastih igrač, zapisov v Wordu in hotenjem v trebuhu. Pesniške zbirke, najljubši citati, knjige in priročniki. Mogoče se najdem v tem, vendar pred tem začnem sanjarit. Sanjarila sem, da bova z roko v roki skupaj raziskovala svet. Kajti svet je drugačen skozi njegove oči. On pa si je želel odkrivati samo mene. Moje telo, pravzaprav. Ne mojega vesolja.

Zaljubljenost, ljubezen. Zaljubim se lahko v karkoli. V trave, reko, drevo ali kamen, v knjige, ki jih berem, v pesnike, ki jih pišejo, v junake, ki živijo v njih, v kitariste s šopki rož in v dolge sprehode. In celo v resnične fante. Mogoče – če je WAU in če obnemim. Ampak to je težko, zakomplicirano in polno različnih občutij. Nočem crush-ov. Takrat se eden izmed naju obrne proč in hitro odide. Pobegnem. Nikoli ne počakam, nikoli ne ostanem do konca. Vedno pobegnem. Stran. Čimprej stran. In potem le hrepenim, … ko odhajaš/m stran.



Melodrom paše k počutju. In namesto učenja berem najine mejle, sanjam in se spominjam.