torek, 14. december 2010
ponedeljek, 6. december 2010
Talking to the moon.
Razmišljam o mojih neizrečenih besedah, vseh ne-jih, dotikih, poljubih, pogovorih, neprespanih nočeh, objemih. In potem rišem slike naju s kaminom, metinim čajem in tihem padanju snega na belo pokrajino. Vau. Nikoli si nisem mislila, da bom pisala o tem. O tem, kako me lepo okrašena Ljubljana danes sploh ni navdušila, belo kuhano vino ni pogrelo in kako ti skenslani plani lahko dajo mislit. Kako po utrujajočem dnevu prideš domov z nasmeškom na obrazu, pa čeprav si bila z njim samo eno uro in pol, pa še to sta skupaj gledala risanko v kinu.
In v petek grem stran. Od ljudi, interneta in vseh zmedenih odnosov. Od ljudi, zaradi katerih prejokam preveč noči, napišem preveč smsov in se preveč veselim kav in dolgih pogovorov. Od ljudi, ki me niso vredni. Od ljudi, ki jim ne pomenim niti enega smsa ali samo kako si. Fak. Ampak, če težko pozabim stvari in se ne skekiram. Okej, bom poizkusila.
In ko ti pozabim povedati, da si mi bil danes še posebej ušeč.
Nočem daril. Samo lak bi – takega kot ima Ana.
In v petek grem stran. Od ljudi, interneta in vseh zmedenih odnosov. Od ljudi, zaradi katerih prejokam preveč noči, napišem preveč smsov in se preveč veselim kav in dolgih pogovorov. Od ljudi, ki me niso vredni. Od ljudi, ki jim ne pomenim niti enega smsa ali samo kako si. Fak. Ampak, če težko pozabim stvari in se ne skekiram. Okej, bom poizkusila.
In ko ti pozabim povedati, da si mi bil danes še posebej ušeč.
Nočem daril. Samo lak bi – takega kot ima Ana.
četrtek, 2. december 2010
Refleksija.
Namesto učenja pišem, hodim k tabornikom in pijem kivijev smoothie. Kljub šele koncu novembra oziroma začetku decembra bom pisala refleksijo leta 10. Hočem spomine, vse simpatije, bedarije in grde poglede zapisati in jih skriti. Vse neizrečene pripetljaje razkriti. Rabim pogovor z osebo, ki me bo samo poslušala.
Januar
Moje praznovanje novega leta je bilo eno izmed lepših. V družbi 50ih ljudi sem preživela 3 nepozabne dni na obronku zasnežene Pokljuke. Bili so pogovori pozno v noč, preveč alkohola in objemov. Sprehodi in nove simpatije. Ja, v novo leto sem tokrat vkorakala z ljudmi, ki mi še sedaj pomenijo zelo veliko – no, vsaj nekateri. Prijatelja spoznaš v nesreči. Silvestrski večer sem zaključila s solzami – solzami nesreče in predvsem želje jo njem. Po objemih, fantih, romantiki in opazovanju zvezd. Po dvojini. Ob meni je bedel R. Fant, ki je bil moja letošnja prva simpatija, starejši a zelo odrasel fant. Ko je odhajal s Pokljuke … mi je v glavi odzvanjal le stavek … hrpenela, ko si odhajal stran. Od takrat ga nikoli več nisem videla. Prvi crush in prva kremšnita. Kako popolno je začeti prvi dan leta. Stvari, ki jih imama rada, ljudje ki jih še sedaj obožujem. In ko po napornem dnevu prispem domov, me med mejli čaka presenečenja. Postala sem napreč ena izmed udeleženk nekega izziva. In tako sem tudi tokrat jokala in kričala – od sreče, veselja.
Počasi sem spoznavala prave prijatelje in tako zamenjala družbo v gimnaziji. Spoznala moje sotekmovalke in bluzila. Polnočni pogovori po MSNju, FBju in Google waweu so bili takrat usodni. Najprej pijača, nato pesmi, smsi in tukaj je bil moj princ. A. Ne vem, kaj sem takrat videla na tebi. Kul si. Tabornik si, in pišeš pesmi, igraš kitaro, plezaš, … vse kar si lahko želim.
Februar
Malenkosti mi res veliko pomenijo in takrat je samo stavek … »Ker jz sm po vsej verjetnosti že oddam« spremenil moj svet. Jok in stok, neprespane noči in moje grad je bil sesut. A, na koncu sem le dobila tvoj težkopričakovani odgovor, najdaljši mejl. Obrazložitev da nisem prava, me je postavila na realna tla. Obup. Razočaranje. Ponovno prvo snidenje je bilo obupno, spet drugo žalostno. A, A. cenim vse, kar si naredil zame. Ne bom te pozabila, ne, tebe ne.
Bil si. Prebolela sem, obiskala informativne dneve, se zaljubila v majico FRIja in izgubila sestro pol meseca…
Marec.
Tretjič. Taborniki - motivacijski vikend, PP klub singstar in nove simpatije. Novi ljudje in nov crush. J. Takrat sem dobila le vročo čokolado, katero sem takrat morala plačati kar jaz in … tisti deževni večer je bil preživet in prežet s solzami. S tabo.
Bila so tudi nova prijateljstva. MMK, viktorji in NOT. Zopet J., neprespana noč, kitara in utrujene noge. Neprecenljivo. Matura se približuje,…
April.
Odhod moje najboljše in najlepše sestre v tujino. Spet nek L. Taborniki, dolgi telefonski pogovori in nova spoznanja. April me je navdihoval. Zeleni travniki, mak, narcise. Zeleno, ki te ljubim, zeleno. Preživljala sem popoldneve v Tivoliju na soncu, hrepenela po dotiku in sanjala najlepše oblake. Se zaljubljala v naravo in … sanjala popolni maturantski ples. Ta tokrat res ni bil podoben temu, je pa bil zato toliko bolj moj. Navdihnjen, solzav, lep in pijan. Maturantski ples je samo enkrat v življenju, medtem ko se poročiš lahko večkrat. Ta popoln teden sem zaključila v najboljši družbi M&K.
Maj.
Začetek zrelostnega izpita – mature. Učenje in pisanje blogov. Slovenščina, matematika,… gimnazija pač. Ter za konec maturantska parada, ki je bila usodna zame in za Natalijo. Na srečo.
Junij
Mesec mojega rojstnega dne se je začel delovno. Pisni in ustni deli mature so se bližali. Vse skupaj odpisala z slabim občutkom, a se takrat zaradi tega res nisem obremenjevala. Bila sem vesela, da je konec in da sem lahko odšla v Zagreb. Sošolkin bivši fant L. Opazovanje zvezd, polnočni pogovori in izleti na Gorenjsko. Morje in koktejli ter nočno kopanje. Tekanje po travi in nova gasilska družba, ki me je spremenila in sprostila. Veselice, narodno - zabavna glasba in postavni fantje. Drifti. Morje za pol ure. Spomini … Za rojstni dan sem se z osebo, katere takrat sploh nisem poznala odpeljala nekaj sto kilometrov stran. Ob sprehodih, klopcah, mladostniški naivnosti, kartah in toplem soncu sem v spomin zapisala Zagreb z M. Začetek nečesa …
Julij in avgust
Večeri preživeti ob ognju in družbi sotabornikov. Samo to in še več. Opazovanje zvezd, nespečnost in proge preživetja. Nenaden dvakratni odhod s Krivoglavic. Obakrat v solzah, razočaranju in želji po nečem boljšem. Prvič po družbi, drugič po boljše odpisani maturi. Jok in stok. Kljub vsemu so mi ob strani stali sošolci, prijatelji. Hvala za družbo in nepozaben večer na Trnfestu v družbi tujcev. Poletno brezglavo tekanje, alkoholizirane globoke debate, bedarije in pisanje neumnih smsov. Itak. Druženje z U. in moj nedefiniran odnos. Zbilje, kozarci vina in opazovanje zvezd na Krvavcu. Vsak v svoji spalki z litrom vina in toliko željami kolikor je takrat sijalo zvezd na nebu. In moje želje; se pač niso uresničile.
September
Zadnji mesec najdaljših in najbolj oh-in-sploh počitnise se je začel z družinskimi pikniki in pijačkami. Žuri, obiski TOPa in kavicami. O morju sem le sanjala, sem pa zato obiskala Dunaj ter se izgubila v Pragi. Z M. sva se usedle na vlak in se odpravile stran – še zadnjič stran od ljudi. Dunaj naju je navdušil že prvi dan. Obisk tedna mode, muzeja moderne umetnosti, vseh cerkva in Happy Nudellsov naju niso pustili ravnodušno. Polni pričakovanj sva se že prvi dan Prage skregali in zapletli z različnimi ljudmi ter obiskali največjo diskoteko v Evropi - baje. Prvič.
Oktober.
Nova štenga v mojem življenju – fax. Fakulteta, katera ne ustreza 100% mojim željam. Novo okolje, novi ljudje. Nove simpatije in podvigi. Pisanje najdaljših polnočnih mejlov. Delo. Prvi študentski žur, ki se je končal tam kjer se nebi smel. Ob njem, s katerim sem preživljala najlepše večere ob čaju in zaradi njega ustajala pol ure prej. Zmeda v glavi. Glede faxa, kolegov, njega,…
November.
Pogrešam gimnazijo, prijatelje, kave s prijatelji in brezskrbnost. Želim si izleta na morje. Rabim trenutek zase, brez interneta, telefona in knjig. Samo sprehodi ob večerih, bele kave in dolgo poležavanje v postelji. Predvsem pa želja po tem, da se naučim biti sama. Sam s sabo. Listje počasi odpada, samozavestno stopam po rjavo-oranžnih kupih, roke pa postanejo mrzle in dnevi prekratki. V vsem tem hitenju odpišem 3 kolokvije in se zapletem z njim. Odjadram v razburkano morje,…
Veseli december je?!? In jaz sem ga začela s kuhanim vinom in družbo sošolcev. Popolno.
Nisem se še odločila ali mi vse hrup in blišč okoli božiča, kupovanja daril in tekanja po nakupovalnih središčih ustreza. Mnenja so deljena in jaz se bom letos prepustila in videla kako bo. Samo s pozitivnimi mislimi. Samo z mano in njim. Samo s solzami, plundro in lučkami po Ljubljani. Kje bom, ne vem. S kom, se mi niti na sanja. A vem, … imam občutek da se ne bo končalo, tako kot se je letos. Da ne bo čarobno. Da ne bo to, kar želim.
Nemaram skenslanih planov in ti se z dneva v dan kar godijo. Nemaram tega, da se mi po polnem popolnem dnevu, stvari sesujejo. In postanem apatična… :/
Januar
Moje praznovanje novega leta je bilo eno izmed lepših. V družbi 50ih ljudi sem preživela 3 nepozabne dni na obronku zasnežene Pokljuke. Bili so pogovori pozno v noč, preveč alkohola in objemov. Sprehodi in nove simpatije. Ja, v novo leto sem tokrat vkorakala z ljudmi, ki mi še sedaj pomenijo zelo veliko – no, vsaj nekateri. Prijatelja spoznaš v nesreči. Silvestrski večer sem zaključila s solzami – solzami nesreče in predvsem želje jo njem. Po objemih, fantih, romantiki in opazovanju zvezd. Po dvojini. Ob meni je bedel R. Fant, ki je bil moja letošnja prva simpatija, starejši a zelo odrasel fant. Ko je odhajal s Pokljuke … mi je v glavi odzvanjal le stavek … hrpenela, ko si odhajal stran. Od takrat ga nikoli več nisem videla. Prvi crush in prva kremšnita. Kako popolno je začeti prvi dan leta. Stvari, ki jih imama rada, ljudje ki jih še sedaj obožujem. In ko po napornem dnevu prispem domov, me med mejli čaka presenečenja. Postala sem napreč ena izmed udeleženk nekega izziva. In tako sem tudi tokrat jokala in kričala – od sreče, veselja.
Počasi sem spoznavala prave prijatelje in tako zamenjala družbo v gimnaziji. Spoznala moje sotekmovalke in bluzila. Polnočni pogovori po MSNju, FBju in Google waweu so bili takrat usodni. Najprej pijača, nato pesmi, smsi in tukaj je bil moj princ. A. Ne vem, kaj sem takrat videla na tebi. Kul si. Tabornik si, in pišeš pesmi, igraš kitaro, plezaš, … vse kar si lahko želim.
Februar
Malenkosti mi res veliko pomenijo in takrat je samo stavek … »Ker jz sm po vsej verjetnosti že oddam« spremenil moj svet. Jok in stok, neprespane noči in moje grad je bil sesut. A, na koncu sem le dobila tvoj težkopričakovani odgovor, najdaljši mejl. Obrazložitev da nisem prava, me je postavila na realna tla. Obup. Razočaranje. Ponovno prvo snidenje je bilo obupno, spet drugo žalostno. A, A. cenim vse, kar si naredil zame. Ne bom te pozabila, ne, tebe ne.
Bil si. Prebolela sem, obiskala informativne dneve, se zaljubila v majico FRIja in izgubila sestro pol meseca…
Marec.
Tretjič. Taborniki - motivacijski vikend, PP klub singstar in nove simpatije. Novi ljudje in nov crush. J. Takrat sem dobila le vročo čokolado, katero sem takrat morala plačati kar jaz in … tisti deževni večer je bil preživet in prežet s solzami. S tabo.
Bila so tudi nova prijateljstva. MMK, viktorji in NOT. Zopet J., neprespana noč, kitara in utrujene noge. Neprecenljivo. Matura se približuje,…
April.
Odhod moje najboljše in najlepše sestre v tujino. Spet nek L. Taborniki, dolgi telefonski pogovori in nova spoznanja. April me je navdihoval. Zeleni travniki, mak, narcise. Zeleno, ki te ljubim, zeleno. Preživljala sem popoldneve v Tivoliju na soncu, hrepenela po dotiku in sanjala najlepše oblake. Se zaljubljala v naravo in … sanjala popolni maturantski ples. Ta tokrat res ni bil podoben temu, je pa bil zato toliko bolj moj. Navdihnjen, solzav, lep in pijan. Maturantski ples je samo enkrat v življenju, medtem ko se poročiš lahko večkrat. Ta popoln teden sem zaključila v najboljši družbi M&K.
Maj.
Začetek zrelostnega izpita – mature. Učenje in pisanje blogov. Slovenščina, matematika,… gimnazija pač. Ter za konec maturantska parada, ki je bila usodna zame in za Natalijo. Na srečo.
Junij
Mesec mojega rojstnega dne se je začel delovno. Pisni in ustni deli mature so se bližali. Vse skupaj odpisala z slabim občutkom, a se takrat zaradi tega res nisem obremenjevala. Bila sem vesela, da je konec in da sem lahko odšla v Zagreb. Sošolkin bivši fant L. Opazovanje zvezd, polnočni pogovori in izleti na Gorenjsko. Morje in koktejli ter nočno kopanje. Tekanje po travi in nova gasilska družba, ki me je spremenila in sprostila. Veselice, narodno - zabavna glasba in postavni fantje. Drifti. Morje za pol ure. Spomini … Za rojstni dan sem se z osebo, katere takrat sploh nisem poznala odpeljala nekaj sto kilometrov stran. Ob sprehodih, klopcah, mladostniški naivnosti, kartah in toplem soncu sem v spomin zapisala Zagreb z M. Začetek nečesa …
Julij in avgust
Večeri preživeti ob ognju in družbi sotabornikov. Samo to in še več. Opazovanje zvezd, nespečnost in proge preživetja. Nenaden dvakratni odhod s Krivoglavic. Obakrat v solzah, razočaranju in želji po nečem boljšem. Prvič po družbi, drugič po boljše odpisani maturi. Jok in stok. Kljub vsemu so mi ob strani stali sošolci, prijatelji. Hvala za družbo in nepozaben večer na Trnfestu v družbi tujcev. Poletno brezglavo tekanje, alkoholizirane globoke debate, bedarije in pisanje neumnih smsov. Itak. Druženje z U. in moj nedefiniran odnos. Zbilje, kozarci vina in opazovanje zvezd na Krvavcu. Vsak v svoji spalki z litrom vina in toliko željami kolikor je takrat sijalo zvezd na nebu. In moje želje; se pač niso uresničile.
September
Zadnji mesec najdaljših in najbolj oh-in-sploh počitnise se je začel z družinskimi pikniki in pijačkami. Žuri, obiski TOPa in kavicami. O morju sem le sanjala, sem pa zato obiskala Dunaj ter se izgubila v Pragi. Z M. sva se usedle na vlak in se odpravile stran – še zadnjič stran od ljudi. Dunaj naju je navdušil že prvi dan. Obisk tedna mode, muzeja moderne umetnosti, vseh cerkva in Happy Nudellsov naju niso pustili ravnodušno. Polni pričakovanj sva se že prvi dan Prage skregali in zapletli z različnimi ljudmi ter obiskali največjo diskoteko v Evropi - baje. Prvič.
Oktober.
Nova štenga v mojem življenju – fax. Fakulteta, katera ne ustreza 100% mojim željam. Novo okolje, novi ljudje. Nove simpatije in podvigi. Pisanje najdaljših polnočnih mejlov. Delo. Prvi študentski žur, ki se je končal tam kjer se nebi smel. Ob njem, s katerim sem preživljala najlepše večere ob čaju in zaradi njega ustajala pol ure prej. Zmeda v glavi. Glede faxa, kolegov, njega,…
November.
Pogrešam gimnazijo, prijatelje, kave s prijatelji in brezskrbnost. Želim si izleta na morje. Rabim trenutek zase, brez interneta, telefona in knjig. Samo sprehodi ob večerih, bele kave in dolgo poležavanje v postelji. Predvsem pa želja po tem, da se naučim biti sama. Sam s sabo. Listje počasi odpada, samozavestno stopam po rjavo-oranžnih kupih, roke pa postanejo mrzle in dnevi prekratki. V vsem tem hitenju odpišem 3 kolokvije in se zapletem z njim. Odjadram v razburkano morje,…
Veseli december je?!? In jaz sem ga začela s kuhanim vinom in družbo sošolcev. Popolno.
Nisem se še odločila ali mi vse hrup in blišč okoli božiča, kupovanja daril in tekanja po nakupovalnih središčih ustreza. Mnenja so deljena in jaz se bom letos prepustila in videla kako bo. Samo s pozitivnimi mislimi. Samo z mano in njim. Samo s solzami, plundro in lučkami po Ljubljani. Kje bom, ne vem. S kom, se mi niti na sanja. A vem, … imam občutek da se ne bo končalo, tako kot se je letos. Da ne bo čarobno. Da ne bo to, kar želim.
Nemaram skenslanih planov in ti se z dneva v dan kar godijo. Nemaram tega, da se mi po polnem popolnem dnevu, stvari sesujejo. In postanem apatična… :/
torek, 23. november 2010
Everytime I close my eyes, I can feel …
Palačinke bi. Kivijev sok in kakijev sladoled.
Ima me, da bi ugasnila telefon za teden dni, se izpisala iz Facebooka in Twitterja. Nočem klicanja pozno v noč in dolgih žalostnih smsov. Hočem kavo, čaj, sprehod, balone ali pa samo eno klopco v Tivoliju. Vseeno mi je. Ampak, jz vem, da ne bi preživela in … tako kot nazadnje, tri dni prej prišla na FB. Tečna sem, jokala bi, … pa ne morm. Zakaj so malenkosti tako zelo pomembne. Zakaj je pod povprečjem odpisan kolokvij spremenil tok mojih misli? Pričakujem preveč in sanjam gradove? Ne; tokrat ne. Zakaj po celodnevnem učenju obupam in v solzah zaspim. Zakaj vse tako intenzivno doživljam? Nihljaj!
Ušla bi. Ležat na tisto zelenico v Pragi, se skrit v senco drevesa in nato zaspat. Zaradi žuljev, preveč sonca in utrujenosti. Zaradi spominov in brezskrbnosti. Zaradi Maruše. Delit zastonjske objeme in žurat na Dunaj. Okusit slano morje, se sprehodit ob obali in pit belo vročo čokolado. Obirat mandarine in spoznat Njega.
Odnosi gor, odnosi dol. Brez njih ne zmorem. In zaradi njih si kompliciram(o) življenje. Zakaj se še tako zanimivo in posebno prijateljstvo (fant – punca) spremeni, takoj ko se on zaljubi, dobi punco in ona postane center vesolja? Zakaj takrat nisem več vredna niti smsa in zakaj si ne upaš več z menoj na kavo. Center vesolja se enkrat podere in … nje ni več. Tukaj je spet čas zame. Nič ti nočem, nič ne želim. Samo tebe bi in deci rdečega vina. Kaj je ostalo od izletov na morje, opazovanja zvezd na Krvavcu in Zibilja? Bedne in nedorasle poteze. Da ne omenjam brisanja kontaktov in kenslanja fejsbuk prijateljstva. Hvala.
Ampak, jaz bom po vsem tem, tebi takoj stekla v objem, … ker pogrešam tebe, tvoje gasilske fore in tvojo družbo. Pišem prelepo o tebi. Oprosti. Nebom. Jaz tega ne bom počela. Jaz tega ne počnem. In sorry, jaz bom kljub Njemu, še zmeram hodila na kave in izlete ter klicala prijatelje in jih vabila na kuhan vin. Imam že spisek. Rabim pogovore.
In potem, … se na drugi strani tkejo nova poznanstva, ki bodo sedaj deloma(!) nadomestila moje gimnazijske sošolce in sošolke. Deloma, ja. Nekatere bejbe so pač nenadomestljive in pravtako nekatera best friends forever postanejo preteklost.
Nedeljskih dvournih klicev ni več in kljub temu, da živiš praktično v LJ, te vidim enkrat na mesec. Tisti mitingi so preteklost, o najboljših študentskih kosilih in žurih s teboj ne duha, ne sluha. Kljub vsem bednim stvarem se en od drugega oddaljujemo. Prav vsi. Razlogi za to so različni – od faxa, fanta, zaposlenosti do učenja in utrujenosti in žalosti. Okej, ampak, … kaj narediti, ko ti je razlog oddaljitve neznan. Oprosti, ampak Katarina ti si preveč kulj, da bi mi bilo vseeno za to, kaj se dogaja s teboj in kdo vse te je zajebal.
Hakunamatata – kljub vsem fucked up odnosom pa vsaj en štima. :D Grem v labirint, se zgubljat, objemat, lupčkat in skupej stabo lovit neponovljive balone čutnosti, čustvenosti in vzenirjenja. Sem v labirintu v katerem me boš ulovil, če bom padla in mi dal sebe, ko bom to hotela. O neizrekljivih besedah in občutkih pa kdaj drugič… Hvala ti.*
In jaz bi pomagala, pa ne vem kako pristopiti. Objela, poslušala, na koncu plačala in rekla hvala... Pritožujem se. Ampak nenazadnje, mi sploh ni nič hudega. Jutri zjutraj bo vse samo preteklost in moje solze bodo kljub »nemorm« pozabljene.
Ima me, da bi ugasnila telefon za teden dni, se izpisala iz Facebooka in Twitterja. Nočem klicanja pozno v noč in dolgih žalostnih smsov. Hočem kavo, čaj, sprehod, balone ali pa samo eno klopco v Tivoliju. Vseeno mi je. Ampak, jz vem, da ne bi preživela in … tako kot nazadnje, tri dni prej prišla na FB. Tečna sem, jokala bi, … pa ne morm. Zakaj so malenkosti tako zelo pomembne. Zakaj je pod povprečjem odpisan kolokvij spremenil tok mojih misli? Pričakujem preveč in sanjam gradove? Ne; tokrat ne. Zakaj po celodnevnem učenju obupam in v solzah zaspim. Zakaj vse tako intenzivno doživljam? Nihljaj!
Ušla bi. Ležat na tisto zelenico v Pragi, se skrit v senco drevesa in nato zaspat. Zaradi žuljev, preveč sonca in utrujenosti. Zaradi spominov in brezskrbnosti. Zaradi Maruše. Delit zastonjske objeme in žurat na Dunaj. Okusit slano morje, se sprehodit ob obali in pit belo vročo čokolado. Obirat mandarine in spoznat Njega.
Odnosi gor, odnosi dol. Brez njih ne zmorem. In zaradi njih si kompliciram(o) življenje. Zakaj se še tako zanimivo in posebno prijateljstvo (fant – punca) spremeni, takoj ko se on zaljubi, dobi punco in ona postane center vesolja? Zakaj takrat nisem več vredna niti smsa in zakaj si ne upaš več z menoj na kavo. Center vesolja se enkrat podere in … nje ni več. Tukaj je spet čas zame. Nič ti nočem, nič ne želim. Samo tebe bi in deci rdečega vina. Kaj je ostalo od izletov na morje, opazovanja zvezd na Krvavcu in Zibilja? Bedne in nedorasle poteze. Da ne omenjam brisanja kontaktov in kenslanja fejsbuk prijateljstva. Hvala.
Ampak, jaz bom po vsem tem, tebi takoj stekla v objem, … ker pogrešam tebe, tvoje gasilske fore in tvojo družbo. Pišem prelepo o tebi. Oprosti. Nebom. Jaz tega ne bom počela. Jaz tega ne počnem. In sorry, jaz bom kljub Njemu, še zmeram hodila na kave in izlete ter klicala prijatelje in jih vabila na kuhan vin. Imam že spisek. Rabim pogovore.
In potem, … se na drugi strani tkejo nova poznanstva, ki bodo sedaj deloma(!) nadomestila moje gimnazijske sošolce in sošolke. Deloma, ja. Nekatere bejbe so pač nenadomestljive in pravtako nekatera best friends forever postanejo preteklost.
Nedeljskih dvournih klicev ni več in kljub temu, da živiš praktično v LJ, te vidim enkrat na mesec. Tisti mitingi so preteklost, o najboljših študentskih kosilih in žurih s teboj ne duha, ne sluha. Kljub vsem bednim stvarem se en od drugega oddaljujemo. Prav vsi. Razlogi za to so različni – od faxa, fanta, zaposlenosti do učenja in utrujenosti in žalosti. Okej, ampak, … kaj narediti, ko ti je razlog oddaljitve neznan. Oprosti, ampak Katarina ti si preveč kulj, da bi mi bilo vseeno za to, kaj se dogaja s teboj in kdo vse te je zajebal.
Hakunamatata – kljub vsem fucked up odnosom pa vsaj en štima. :D Grem v labirint, se zgubljat, objemat, lupčkat in skupej stabo lovit neponovljive balone čutnosti, čustvenosti in vzenirjenja. Sem v labirintu v katerem me boš ulovil, če bom padla in mi dal sebe, ko bom to hotela. O neizrekljivih besedah in občutkih pa kdaj drugič… Hvala ti.*
In jaz bi pomagala, pa ne vem kako pristopiti. Objela, poslušala, na koncu plačala in rekla hvala... Pritožujem se. Ampak nenazadnje, mi sploh ni nič hudega. Jutri zjutraj bo vse samo preteklost in moje solze bodo kljub »nemorm« pozabljene.
torek, 16. november 2010
sobota, 13. november 2010
In če odpirava si srce in počneva, kar se ne sme.
Sedaj pa dnevi hitijo in besede polzijo med prsti, veter jih odnaša, ti pa se ne premakneš. Tudi jaz se ne. Govorim ampak brez glasu, zvok se ne vklopi. Tišina je. Čas beži in midva ga odrivava stran in pljuvava po njem. Fuj.
Iščem bloge, v katerih bi se našla. Iščem in želim nove ljudi. Naveličana sem neodraslih fantov, skenslanih planov,…
Iščem bloge, v katerih bi se našla. Iščem in želim nove ljudi. Naveličana sem neodraslih fantov, skenslanih planov,…
ponedeljek, 8. november 2010
S solznimi očmi se smeješ vedno tišje, …
In te solze, so solze zaradi smeha, mladosti, veselja, radosti in … optimizma ljudi, kateri me obkrožajo. Solze, ki se bodo slej kot prej posušile in ostale bodo samo sledi …
Pesem pove vse. Nihljaji – pizda. Ko se dan začne povprečno, nadaljuje z glavniki, smehom, sendviči in tekanjem za avtobusi konča pa tako klaverno ob najbolj predvidljivi holivudski romantični komediji. Na vrh tega pa še, ne maram dolgih večerov, teme, osamljenosti in brezosebnih pogovorov z ljudmi, kateri mi pomenijo res preveč. Jočem.
V hitenju, poplavi čustev, džja in Coldplay-ov bi vse pustila za sabo in se zaprla v milni mehurček. Nočem več vstajanja ob 6ih, voženj in raznih izpitov in milijon pijač. Ne želim napornih dni. Želim čas zase, tek, spuščanje zmaja ali samo grabljenje listja. Zakaj je vse to tako težko? V hitenju se ne znam več ustavit in zaužiti teh trenutkov sreče, veselja in mladosti, od katere ni ostalo kaj preveč. Zakaj sem lahko na faxu vesela, nasmejana in … zakaj zaradi objemov kar žarim? Ne, nočem. Ne prepoznam se, ker vem, da nisem dekle, ki želi biti v središču pozornosti in ena izmed najbolj glasnih, nisem dekle, ki cel čas blebeta in ne zna poslušati. To nisem jaz. Na faxu nisem jaz. S takimi premiki pride drugačna družba in zaradi tega vse več grdih pogledov. Nočem sprememb. Hočem se nazaj, tako kot sem bila v gimnaziji. Časovni stroj, anyone??
Obsedenost – tweeter, fb in blogi. Fak, a lahko prosim nehaš? si rečem. Odklopila bi si telefon, samo kaj k ne zmorem brez njega, objemala bi ljudi, a kaj ko me vsi čudno gledajo.
Sprašujem se, zakaj se žalostna, objokana in slabe volje samo takrat ko sem doma, sama s sabo, svojimi problemi in v postelji z črno posteljnino. Ne prepoznam se več. Ne razumem se. Eno izmed večnih vprašanj, ki si ga postavljam ko ležim v postelji in jočem je – kaj bi pomagalo? Sprehod, čas zase, psihoterapija? Kdo? Ni odgovora, a vendar na vprašanje vem odgovor. Kdorkoli. MORJE. Malenkost.
Jutri bo žur ; in meni je vseeno za brezosebne pogovore, objeme, bluzenja in alkohol. Fak – mogočesemormsamoznoretinpozabit.
Nočem spat, čeprav bi mogla. Ne grem pod tuš. Dober večer.
Pesem pove vse. Nihljaji – pizda. Ko se dan začne povprečno, nadaljuje z glavniki, smehom, sendviči in tekanjem za avtobusi konča pa tako klaverno ob najbolj predvidljivi holivudski romantični komediji. Na vrh tega pa še, ne maram dolgih večerov, teme, osamljenosti in brezosebnih pogovorov z ljudmi, kateri mi pomenijo res preveč. Jočem.
V hitenju, poplavi čustev, džja in Coldplay-ov bi vse pustila za sabo in se zaprla v milni mehurček. Nočem več vstajanja ob 6ih, voženj in raznih izpitov in milijon pijač. Ne želim napornih dni. Želim čas zase, tek, spuščanje zmaja ali samo grabljenje listja. Zakaj je vse to tako težko? V hitenju se ne znam več ustavit in zaužiti teh trenutkov sreče, veselja in mladosti, od katere ni ostalo kaj preveč. Zakaj sem lahko na faxu vesela, nasmejana in … zakaj zaradi objemov kar žarim? Ne, nočem. Ne prepoznam se, ker vem, da nisem dekle, ki želi biti v središču pozornosti in ena izmed najbolj glasnih, nisem dekle, ki cel čas blebeta in ne zna poslušati. To nisem jaz. Na faxu nisem jaz. S takimi premiki pride drugačna družba in zaradi tega vse več grdih pogledov. Nočem sprememb. Hočem se nazaj, tako kot sem bila v gimnaziji. Časovni stroj, anyone??
Obsedenost – tweeter, fb in blogi. Fak, a lahko prosim nehaš? si rečem. Odklopila bi si telefon, samo kaj k ne zmorem brez njega, objemala bi ljudi, a kaj ko me vsi čudno gledajo.
Sprašujem se, zakaj se žalostna, objokana in slabe volje samo takrat ko sem doma, sama s sabo, svojimi problemi in v postelji z črno posteljnino. Ne prepoznam se več. Ne razumem se. Eno izmed večnih vprašanj, ki si ga postavljam ko ležim v postelji in jočem je – kaj bi pomagalo? Sprehod, čas zase, psihoterapija? Kdo? Ni odgovora, a vendar na vprašanje vem odgovor. Kdorkoli. MORJE. Malenkost.
Jutri bo žur ; in meni je vseeno za brezosebne pogovore, objeme, bluzenja in alkohol. Fak – mogočesemormsamoznoretinpozabit.
Nočem spat, čeprav bi mogla. Ne grem pod tuš. Dober večer.
Naročite se na:
Objave (Atom)