Ostala sem sama na tisti klopci.

Kako lahko kar naenkrat vse pustiš za sabo, zbrišeš osebo iz življenja in živiš dalje? Kako lahko vse to kar sva imela, vržeš stran in mi ob vsem tem ne poveš razloga,… To me preseneti.

Na klopci pred faxom ob 20.00. Edina najstnica s termovsko čaja. Da te še zadnjič vidim, in da mi poveš, da si včeraj ti zmagal. Da te objamem, … še zadnjič, če tako res želiš. Za vedno.

Sem zapisala in zaradi tega ostala sama, a s sporočilom, da me verjetno nikoli v življenju ne želiš videti.

Tolažilne besede so tukaj. Vsi so držali pesti, mislili name in mi privoščili najboljše predvsem pa najboljšega fanta. A kljub velikim željam se tudi tokrat ni nič uresničilo. Že stotič poslušam, da si takega in takega fanta ne zaslužim. Da je prenevarno in da mi ni usojeno. In da me tam nekje, v nekem črnem kotu čaka tapravi on. Solze.

Mogoče sem pa sita takih besed, poslušanja zanimivih zgodb o usodi in o tem, kako sem predobra. Treba bo premislit, se iz tega nekaj naučit in it naprej. Z dvignjeno glavo in prvim sleep-overju pri fantu, najlepših objemih, … Treba bo nekaj spremenit.

A, vseeno, sem spomočjo tebe spoznala in odkrila delček tiste lepe Igre. Hvala.