Po glavi se mi poje pesem:

"Midva sva, glih za skupaj, sva,
hvala, ker si upaš stati z mano tukaj."

Skoraj 8 mesecev mi lepšaš dneve. Toliko lepih trenutkov in občutkov. Toliko dogodivščin, novih občutij in objemov. Toliko dotikov tvoje mehke kože. Toliko spitih kav v tvoji družbi in nešteto  minut prepletenih prstov. Le koliko vsega me še čaka?

In že imam solze v očeh. Tako čustvena že dolgo nisem bila. Ne skrbi, to niso solze žalosti, pač pa solze polne sreče ker te 'mam', solze hvaležnosti, ker si potrpežljiv z menoj in se učiš skupaj z mano. Solze, ker sem se ti popolnoma predala. Vsa. Z vsem srcem. In skupaj s tabo hodim v isto smer.

Obožujem:
Način, kako me znaš pomiriti in ustaviti, ko se sama ne znam.
Občutek moje roke na tvojem stegnu. Občutek, ki tako zelo pomirja
Najini obvezni skupni zajtrki, ki jih obožujem. Pa nujno kava zraven.
Gubice okoli tvojih oči. Še vedno najlepše.
Najini zanimivi načini spanja. Še vedno nisva ugotovila, kaj bi naredila s tem.
Pa tvoj koala objem.

Priznam, malo me strašijo vsa ta močna čustva. Ampak, kot pravijo, če z odprtim srcem vstopiš v neki odnos, si ranljiv. A če si te ranljivosti ne dopustiš, ne moreš celovito izkusiti ljubezni.

Do kavča pa nazaj, dragi moj!*

Ne vem.
Nazadnje sem pisala kako zelo me je stah sebe, in custev ki bodo prisla s tabo.
Res je. Odplavilo me je. Po petih mesecih naju.
Cisto vsak dan prejsnjega tedna sem jokala. Jokala zaradi tebe. Pa ne razumi me narobe, res te ne obtozujem. Najrajš te imam na svetu. Samo prevec je vsega. Prevec custev do tebe, ki jih ne znam nikamor umestit. Prevec novih stvari. Prevec noci s tabo, ki so najlepse. Prevec ur prezivetih s tabo, ki jih ne zamenjam za nic. Intnzivno. Vse.

Prejsnji teden si govoril o tem, kako zelo tvegava. Tvegava s tem, da sva. Da sva skupaj. Kako zelo razumem to. Kako ZELO me je strah in kako zelo te imam rada.

Na koncu koncev so to moje solze srece. Solze custev. Solze, ker sem hvalezna, da te 'imam'.

Vdihnem. Solze se ulijejo. Spet. Ze n-tic danes.
Samo sprejeti moram to, da te imam tako zelo rada. Sprejeti vsa moja mocna custva do tebe. Sprejeti in .... nato spustiti. Izdihniti vse kar boli. Te objeti. In nikoli izpustiti.

Njegove smejalne gubice okoli oči, kava v postelji, poljub na popek, skupno mlaskanje jogurta,  poljub na konico nosa, svečka za darilo in njegove besede, da se imel neskončno lepo z mano ter klic v ponedeljek zvečer. In pa preveč alkohola v soboto.

Vse, ali SAMO to je bilo potrebno, da me je dokončno zmedel. Da me je vrgel iz notranjega miru, kjer sem imela občutek, da sem OK. Sedaj sem ranljiva, čustvena in najbolj tista 'prava'. Ta, ki vidi malenkosti; ki čustveno reagira na vsako stvar; ki se razda.

Ampak nočem. Nočem jokat. Nočem bit čustvena, če to ne bo prineslo nič dobrega. Zakaj bi razdajala svoje srce, če potem iz tega pridejo samo solze, žalost, razočaranje in podrt še en 'grad'.

Strah me je. Vsega. Čustev. Sebe. Nočem se take; NOČEM SE.

Čeprav bi se po popolnem dnevu, ki je bil sicer poln različnih pripetljajev, objemov, solz, pokvarjenih avtomobilov in nasmehov, morala počutiti srečno ... jočem.
Ker te nisem našla. Ker me ne vidiš in slišiš. Ker si tako prekleto želim bližine, dotika tople kože ob moj hrbet. Prepleta prstov, razmršenih las in posušenih solz joka samo s tabo.
Ker hrepenim ... brez cilja.
Ker iščem ... brez uspeha.
Ker dnevi  ... brez dvojine nimajo smisla.

Ko se tako po tuširanju gola ogrnem v toplo mehak kopalni plašč, si zavijem mokre lase v brisačo in stopim iz kopalnice se mi v spominu prikrade tisti tvoj pogled, ki sem ga dobila, ko sem to storila ko sva še bila tukaj. Ko je najina bližina bila oprijemljiva, nežna in hrepeneča. Ko sem te lahko poklicala kadarkoli sem želela, čeprav tega nisem storila.

Spominjam se najinih juter. Bila so počasna. Čeprav sva vstajala zgodaj sva v tem uživala. Mojih zajtrkov, ki jih nikoli nisi maral, ne-skupnega umivanja zob in tistega občutka sreče, ki ga takrat sploh nisem čutila, ko sva oba zalimanih oči zrla en v drugega.

Takrat si niti predstavljala nisem, da bo tako zelo bolelo.

Give me your love, tonight.

Pogrešam način kako

si izrekel moje ime, ko si me poklical,
so tvoje toplo modre oči opazovale moje,
si mi dal občutek varnosti,
sva skupaj lepila nalepke v album,
sva se skupaj smejala mojim solzam,
si me poljubil in ljubil ...,

September je, da ti vzame vse. Vse kar je bilo in bo.

Konec

Danes se počutim kot velika punca. Velika z veliko luknjo v srcu in cmokom v grlu. Postavila sem se zase, zaščitila svoja čustva in srce ter se odločila. Za odnose, ki osrečujejo in dajejo, kar želim. Za odnos, kjer je prihodnost in sreča. Za iskrenost in lepoto.

V navalu jeze sem ti v obraz pihnila poln šopek regratovih lučk. Teh prvih lepotičk letos res ne bom pozabila. Veš kako je in vem, da me bodo spominjale nate.
Sedaj me ni več strah tebe. Tebe več ni. Ne obstajaš, ker se imam rada in se spoštujem. Ker nočem odnosov, ki bi me plašili, zapirali in me delali nesrečno. Pojdi. S soncem in tistimi iskricami v očeh, ki sem jih opazila le jaz. S preprostostjo in strastjo. Pojdi srečen.

Upam, da bolečina, ki peče in žge kmalu mine. Naj jo odnesejo sončni dnevi, zeleno olistana drevesa in sveže zacvetena divja češnja. Marjetica za ušesom, mrzla kava na soncu in kakšen komad od DMP. Pa upam, da tudi kakšna nova iskrica v mojih očeh, ki bo naredila, da vse pozabim ... in grem naprej. Brez tebe.

Mogoče, nekoč, nekje ... srečaš njo, ki bo vredna vsega tega. 

Strah

Strah me je. Čustev, ki pridejo s tabo. Vseh lepih trenutkov, ki mi bodo ostali za vedno v spominu. Vseh tvojih na prvo odkritih kotičkov mojega telesa. Vseh solz, ki bodo prihajale s tabo ... in potem ko boš odšel. Vsega ki bo, ko se bom prepustila trenutku strasti in sreče. Vseh iskric, ki jih vidim v tvojih očeh in ki naredijo, da pozabim in samo sem. S tabo. Srečna.

Strah me je sebe. Rekacij nate. Vsega s tabo.

Kaj narediti, da ne bo solza? Težkih in bolečih. Mokrih, pekočih. Do kolikšne mere se ti lahko prepustim in predam, da ne bo bolelo in skelelo. Da ne bo žgalo, trgalo in peklo. Kje so meje čustev in predanosti?

Zakaj si tak? Zakaj mi delaš vse to? Tvoje oči govorijo posebmo zgodbo. Zgodbo z nesrečnim koncem in nesigurnostjo. Sploh obstajajo zgodbe z lepim koncem in šopkom cvetic natrganih prav zame?

Bom sploh zmogla potem, ko tega ne bo več? Ko mi bodo ostali le spomini in album od The Script, ki me v vsaki pesmi spomne nate.

Pa vendar ... edino kar lahko storim je, da ZAUPAM. Vsemu kar bo in je. Tebi, sebi in poizkušam brez strahu naprej. Sprejemam svojo žalost, strah in nezaupanje. Krhkost in labilnost. Sprejemam ta proces in samo sem.

Včasih se ne maram, ker moje počutje niha tako hitro in eksplozivno.

Tisti prvi trenutek sem najsrečnejši otrok, ki z novimi očali in njim v božansko beli srajci jem okusne panirane rakce. Smejim se otroškosti in magičnosti, ki jo opazim v najinih očeh, ki se tako rade gledajo.
Spet drugič otožno pojem in iščem tisto nekaj. S solznimi očmi, uperjenim pogledom v tla in žalostno glasbo hrepenim po eksplozivnosti in bližini v dvoje.
Ta dva pola ki nikoli ne bosta prišla skupaj... ta dva trenutka ki se izničita in naredita da je nič. Nič in hkrati vse. Magično in nično. Vse in brez pomena.

Bring me your love. Tonight. 

Prepovedano. 

Prepovedani poljubi so najslajši, prepovedani dotiki najintenzivnejši in pogledi najiskrivejši. Preopvedane misli pa najboljnore. 

Prepovedano je vse v povezavi s tabo. Tvoj pogled, misli, dotik, gib, ko mi greš skozi lase in ko se s svojim licem dotakneš mojega in ko tvoja roka čisto neopazno pristane na mojem kolenu.

Ampak mene tvoja nora energija vlece h tebi. Rada bi v tisini s teboj pila jasminov caj z mlekom in opazovala vsak tvoj gib. Rada bi cutila vsak tvoj pogled na mojih delckih razgaljene koze.

Sleči me. S poljubi, dotiki, jezikom. 

Ker potem samo bom.  

Spustila sem vse ovire in prepreke. Bila sem. Sledila srcu in čustvom, ki so me pripeljale do njega in najine nesrečne romance, ki ni trajala niti teden dni. Čudno nekdaj tako tiha in ničvredna čustva, so tako hitro postala intenzivna in močna ter resnična. Tako srčna, da sem samo ob misli, da januarja odhaja v tujino začutila solze v očeh in cmok v grlu.

Po skoraj tednu dni mu pošljem pismo. Tako pravo,.. kjer sem na moder list papirja pisala in izlivala besede in čustva. Zanj in zase. Za oba, ki to nikoli nisva. Predvsem pa za to, da bo meni lažje in da bo njemu lepše. Po parih dneh pozabim ... a me kmalu odnese. Samo malo daljši sms je bil potreben, da me je zopet odpeljalo nad oblake in zvezde. V gradove, kjer midva skupaj pijeva pivo in gledava filme. Želim si naju. Naju v Kino Komuna, naju na Guinessu. Naju skupaj. Tako kot prej.

In potem včasih nekemu dogodku ali osebi predam sebe. Vso svojo energijo, čustva, misli, moč in srečo. Predam se 100% in pustim srce odprto na dlani. Prepustim se. Ko se stvar konča ostanem brez. S praznimi smsi, polno osnutkov neposlanih mejlov in solzicami v očeh sem brez.
.
.
.
Brez vsega.
In njega.

Fragment moje navdušenosti in sreče v torek popoldan:  

Včasih se stvari enostavno poklopijo in sem srečna. Presrečna. Preveč srečna. Včasih se vseh teh lepih stvari, ljudi in pozitivne energije, ki me obdaja zavem in sem hvaležna. Za objem in tolažilne nepričakovane besede prijateljice med koncertom, za prenašanje mojih spontanih izpadov joka in sreče, za spontana povabila na zajtrk na drug konec Ljubljane in za domač metin čaj. Za nove priložnosti, ljubezni na prvi in drugi pogled. Za male zaljubljenosti, ki se mi zgodijo čisto spontano, ko v hitenju popoldneva zagledam tisti simpatični in nežni pogled, ki je ob enem nabit z energijo in preprostostjo. Za znance in prijatelje, ki prenašajo moja nihanja in so spontani skupaj z menoj.

Spontanost. Beseda v katero sem se zaljubila lani poleti.Brez naključij in odprtih misli ni zaljubljenosti in malih srečic. Ni hvaležnosti in novih obrazov. 

Po drugi strani pa me je strah ... strah moje tako močne in hkrati čutne eksplozivnosti, ki izbruhne kadar najmanj pričakujem. Ta nora eksplozivnost lahko zelo boli in hitro uide izpod nadzora. Prizadane brez občutka in pomeče vse lepe  jesenske slike po tleh. In vse izgubi čar. Še jesensko listje ni več tisto kar je bilo. Strah me je. 

Prespim tri, štiri dni. Se umirim in vdihnem ta mrzel jesenski zrak. Čutim prav vsako celico telesa, ki me zdrzne. Postavi na realna, ne preveč srečna in nesrečna, tla. Poizkušam samo biti. In spustiti vse kar je. Pa ne traja dolgo, saj v sobotnem večeru spet vse pride nazaj. Spomini, ki bolijo; spomini, ki mi prikradejo nasmešek na obraz in hrepenenje. Hrepenenje po ljubezni, čutnosti in mehkem moškem telesu, ki ga gledam. Po pozornosti, nežnem in lahnem dotiku trepetajočega stegna in poljubu, ki naredi, da pozabim.

Kako dolgo bom še hrepenela, sanjala in si predstavljala? Koliko noči, bo potrebno prespati in koliko pogledov bo pomenljivih? Bo sploh?

 

Prepusti se. Spusti vse kar boli, vleče, hrepeni.  Bodi. Zaupaj. Čuti - vse in z vsem. Samo tako lahko si. Srečen in izpopolnjen. Človek v pravem pomenu besede. Človek s Č. S srcem, dušo in hvaležnostjo.

Odhajanja ..

Že od nekdaj sem se težko spopadala z odhodi. Odhajanji. Pa naj bodo to ljudje; dogodki, ki se končajo; živali, ki so se z menoj crkljale ali pač stvari na katere se navežem. Ampak včasih stvari morajo iti svojo pot. Pot, ki jim je usojena in ki taka mora biti.

Nekje sem zasledila stavek, da je lepota življenja ravno v lahkosti prihajanja in odhajanja. Zato bom vsem ljudem, občutkom in stvarem pustila da oddidejo, odnesejo vse slabo in pustijo lepe spomine in svetle obrise. Pustim jim, ker vem da bo potem prostor in čas za nove ljudi in z njimi dogodivščine. Za še bolj poglobljene odnose in pogovore. Pustim jim ker nimam pravice jim ne dovoliti, da odidejo. Pustim jim ker moram, ker tako čutim in vem. Pustili so odtis in smeh in solze. In za to sem jim vsekakor neskončno hvaležna. Hvala, ker si z mano prehodila, del moje neskončne poti; ker si mi stala ob stani, ko je bilo najtežje in me poslušala, ko me noben drug ni hotel slišati.

Najtežje je pustiti dlan, pustiti da oddide.


...

In potem se počutim neksončno samo. Ker stvari ne moram deliti s tabo. Ker sedaj vse počnem sama. Sama s sabo in svojimi občutki.

Včasih ...

Včasih ne pomaga niti morje in dobra družba. Ampak samo včasih. 

Včasih pozabim, kako je bit srečen in brezskrben. Včasih ne najdem tistih malenkosti, ki delajo življenje tako mavrično in čarobno. Včasih v vseh komadih, ki jih poslušam najdem tebe in mene ... in se zlomim. Jočem srečna. Srečna - ker sem vesela, da se je 'zgodilo', da si mi tako odprl srce, da sem se zopet lahko noro zaljubila. Biti zaljubljen je nekaj najlepšega, ... Pa čeprav peče, trga in boli, tako vsaj veš da si živ in pristen. Da si. 

Včasih ne znam bit sama. Ubistvu sploh ne znam bit sama. Sama s sabo in svojimi čustvi in občutki. S trenutki in preteklostjo, ki bi jo včasih rada nazaj. Pa spomini. 

Ljudje rabimo bližino. Bližino ljudi in živali, toplino roke in mehkobo srca. Objeme; take pristne. Poljube; take mehke in nežne. Ter odtise na srcu.

Odpri se. Bodi ti. Čustev ne smeš skrivati; pusti jim pot; naj boli, pljuska, žge ... ker le tako veš, da si. Da živiš. Da čutiš vsako celico svojega življenja.

Ampak, ... potem iz torbice vzamem milnate mehurčke, ki me pomirjajo, ugasnem glasbo, ki me v vsaki pesmi spomne nate in se odločim, da bom srečna. Sama vplivam na to, kako se počutim. Tega kdo smo ne določajo dogodki v našem življenju, ampak naš odziv nanje!! 

Najdem ...

Najdem te v vsaki travniški marjetici. V komadu, ko poješ, da odhajaš. V podvigu na Šmarno goro, ko se zagledam v tisto podrto drevo na katerem sva takrat sedela. V vsakem mostu, ki gre čez Savo.  V neskončnih zvezdah, ki sva jih skupaj opazovala. V vsakem paru, … ker si želim, da bi bila to midva.

Odšel si, pa komaj sem začutila kako topel je tvoj dotik, kako lepo dišiš in kakšen je občutek tvoje brade na mojem telesu. Odšel si, pa komaj sem začutila kako topel je lahko stisk roke in kako zanimivo grenak je poljub takoj potem, ko pokadiš cigareto.

Vidim te. Pa čeprav te ne bi smela. Objamem te. Pa čeprav prekleto boli.

Paše, ko te pozabim. Ko te ni v mojih mislih. Ko ne najdem vsega tega, kar zaboli. Paše. Pa čeprav to ni velikokrat.

Al pa če ne morem? Ne morem preživljat večerov sama s to pisano posteljnino in žalostno glasbo v ozadju. Ne morem bit sama, brez ljudi katerim bi povedala kako se počutim, brez ljudi ki dejansko slišijo. Ne morem it nasmejena spat kljub temu, da je za mano dan poln dogodivščin in pogovorov.
Prihajajo mrzli, megleni večeri. Večeri ob čajih in zvezdnatem nebu, ko bi vse na svetu dala da bi s tabo sedela na okenski polici tistega danes odkritega lokalčka in samo poslušala bitje tvojega srca.

Why don't we share our solitude?

Neki dan ...

Neki dan,

ko bodo kostanji

strmeli v nebo

še bolj žalostno,

bova žalostna obstala.

Neki dan,

prav tak kot ta septembrski

- glej kako je že nizko sonce-

bova,

kot da se nisva nikdar poznala.

Vse beži

z oblaki in s pticami

še hrepenenje,

želje

in strast

samo bolečina ostane...

Samo bolečina in dvoje tujih dlani.

Čudna je moja pot;

Sam,

s krikom ptic nad seboj,

- s krikom ptic v krvi - 

grem iskat,

česar morda moč najti ni.

Neki dan,

prav tak kot ta septembrski

-glej, kako nizko nizko je že sonce - 

bova žalostna obstala.

Na tak deževno otožen dan paše. Knjiga Minattijevih pesmi in skodelica čaja. V ozadju pa Birdy.

Izgubljenih misli..

...

Vino pomaga. 

Pa milijon dela in kavic. Pa poljubi za brezveze, ki nič ne pomenijo. Mi samo vzamejo besede za dan ali dva. Pa učenje in tek. Pa ... 

...predvsem veliko stvari me spomne nate. Sončni zahod. Vsak dan posebej lep. Ko sanjam in si predstavljam kako me objemaš in govoriš čisto vsakdanje stvari. Pa avtomobili. Taki rumeni in mejhni. Pa erotično-ljubezenski romani z nama v glavnih vlogah. 

Ah, sej nevem kaj počnem. In nevem zakaj počnem določene stvari. Dokler mi bodo te stvari pomagale, da vaju bom pozabila bom to delala. Ne sprasuj zakaj, kje, kdaj in kako. Sploh se ne bom sprasevala. 

Nočem. Bit. Sama. 

En mežik in je konec vsake lepe stvari.

Melodrom pojejo – če poljub, ki nič ne pomeni, ti vzame besede za dan ali dva. Meni pa se sedaj po glavi motajo misli: če sobota, ki nič ne pomeni, mi vzame besede za dan ali dva.

2 soboti, 2 osebi, 2 odhoda in poslavljanja. Solze in žalost, pa ... mešani občutki uglavnem. Prav zato, ker sem se imela s to osebo lepo, zakon, najlepše in sem doživela marsikaj; in v prihodnje tega ne bo. Ne bo isto. Ker vidva (no, pa kdo drug tudi), vidva sta nenadomestljiva.  Zato se sprašujem, kako bom brez vaju v prihodnje? Se sploh da?

B. Sedaj razumem kaj si rekel s tem ko si rekel, da naju oz česarkoli v dvoje nisi imel v planu. Ker sedaj boli.  Ker ... ja, prekleto boli dejstvo, da se počutim osamljeno in zavrnjeno. Na grd način zavrnjeno. Ne s tistim ‘aveš, to je to’ pač pa s tem da imam občutek da nisem vredna niti enega smsa/pozdrava/kako si. Ne zahtevam preveč. Nočem zahtevat preveč. Samo potem se mi tista 2 meseca zdita vržena v koš, pa čeprav je bil vsak vzpon na Š. res poseben, vsak večer od prvega naprej nekaj drugega ;) in nevem no. Ženske smo čustvena bitja in to bi moral vedeti. A lahko sam prosim en tvoj objem in tisti ‘sej bo vse v redu’, k ga itak nikoli nisi rekel?  Rada te imam.

K. Rekla si da ne smeva jokat, pa te ne morem upoštevat. Sploh še nisem dojela. Samo ta tvoj odhod je dober za obe, veš. Zate pa itak najbolj. Jaz obljubim, da bom še vedno laufala in se držala tistega reka – YODL in NOM NOM.  Ker ni isto brez tebe ... stvar se ne zdi tako kul, avanturistična in zabavna. Ah.

V k**** s temi prereki kot so: It’s never over. It’s only just a beginning. Na koncu mi ostane samo še moj cukr maček in blog. :(

Fak, boli. Jokam.

Spat nazaj.

Mogoče je čas za spremembe. Za priklop nazaj na blog in zlivanje vseh čudnih občutkov, vse živčnosti in neizživetih skrivnosti in romanc. Za obujat spomine. Za osebnostno rast in za poslušanje sebe. Za pisanje sebi.

Minilo je dobro leto dni odkar sem nazadnje pisala blog. Blog o tistem fantu, ki me je takrat zmešal. Nasmehnem se. Hvaležna sem mu za vse trenutke, objeme in sprehode po neskončnih parkih Ljubljane. Kdaj bo prišel nasldnji? Bo sploh ... ?

A, počutim se samo; prazno; neizpolnjeno; tiho. Samo to sem hotla povedat.
Za začetek.