Slika, pesem, računi, film, zvezek na mizi, kamen, sprehodi, čaj, sončnica. Vsaka izmed teh stvrai me spomne na nekaj. Vsak še tako lep moment, poseben in samo najin objem. Izlet na morje ali neprespana noč. Vendar jaz ne morem več poslušati besed o spominih, spomini so nekaj tako trhlega, tako minljivega, tako nestabilnega, da ne moreš imeti le njih za to, da imaš dobro in polno življenje. Ko ne moreš več vstati iz postelje, ti tudi spomini ne pomagajo. In komu jih boš povedal, ko bo le redkokdo zastopil kakšno besedo iz tvojih ust?
Vendar kaj storiti, ko so spomnini vse kar ti preostane. Ostaneš sam s polno škatlo računov, plišastih igrač, zapisov v Wordu in hotenjem v trebuhu. Pesniške zbirke, najljubši citati, knjige in priročniki. Mogoče se najdem v tem, vendar pred tem začnem sanjarit. Sanjarila sem, da bova z roko v roki skupaj raziskovala svet. Kajti svet je drugačen skozi njegove oči. On pa si je želel odkrivati samo mene. Moje telo, pravzaprav. Ne mojega vesolja.
Zaljubljenost, ljubezen. Zaljubim se lahko v karkoli. V trave, reko, drevo ali kamen, v knjige, ki jih berem, v pesnike, ki jih pišejo, v junake, ki živijo v njih, v kitariste s šopki rož in v dolge sprehode. In celo v resnične fante. Mogoče – če je WAU in če obnemim. Ampak to je težko, zakomplicirano in polno različnih občutij. Nočem crush-ov. Takrat se eden izmed naju obrne proč in hitro odide. Pobegnem. Nikoli ne počakam, nikoli ne ostanem do konca. Vedno pobegnem. Stran. Čimprej stran. In potem le hrepenim, … ko odhajaš/m stran.
Melodrom paše k počutju. In namesto učenja berem najine mejle, sanjam in se spominjam.
nedelja, 26. december 2010
torek, 21. december 2010
I don't know how to feel tomorrow.
Ne znam nehat jokat. Nemorem. Nočem. Želim, da moja čustva splavajo na plano.
Zopet sem sama v tem svetu. Nič bolje kot prej. Preplašeno bom zopet iskala oči, dolge globoke pogovore in objeme. Hlastala po zraku in se bala zaljubit. Tako kot tokrat. Iskala momente, ki jih ni bilo in si sladkala življenje z malenkostmi. Ponovno začela brati poezijo (zahvala gre Katarini) in hrepeneti po tisti romantični pravljici. Po kaminu, metinem čaju, snegu in dvojini. Tokrat ne s tabo.
Bom pogrešala objeme, poljube?Zrenje v oči in momente, ki jih ni bilo? Programiranje v dvoje, Art-a in čajčke. Globoke pogovore, katere sem imela samo s tabo? Fak. Nism si mislila, da bom tako jokala in da bo težko... Ne po 1 mesecu, parih sleepoverjih in poljubih. Na ljudi se verjetno res preveč hitro navežem in potem boli, žge, peče.
In tako kot poje Avril. I just don't know what to say, tomorrow it's a different day. Brez njegovih smsov in čakanja pred faxom. Blogov v katerih sem se našla in ob katerih sem jokala. Ker ne bo več tega nekoga, ki bo stalno ob meni. Ne tistega božanskega in enkratnega občutka bližine. Tega, da je nekdo ob tebi. Ne bo naju, pa čeprav nikoli zares nisva bila.
Ne obžalujem, ne kregam se. Samo jočem. In sem ti hvaležna, čeprav tega ne znam pokazati, kaj šele povedati. Težko je. In vem, da si bil pravi prvi. Najbolj potrpežljiv in pozoren. Prvega ne pozabiš nikoli in ostal boš z mano v srčku in mislih. Res.
In potem sem ležala v njegovem objemu in se spraševala – a to je to, a to je »ljubezen«? ter razočarano povesila glavo.
Zopet sem sama v tem svetu. Nič bolje kot prej. Preplašeno bom zopet iskala oči, dolge globoke pogovore in objeme. Hlastala po zraku in se bala zaljubit. Tako kot tokrat. Iskala momente, ki jih ni bilo in si sladkala življenje z malenkostmi. Ponovno začela brati poezijo (zahvala gre Katarini) in hrepeneti po tisti romantični pravljici. Po kaminu, metinem čaju, snegu in dvojini. Tokrat ne s tabo.
Bom pogrešala objeme, poljube?Zrenje v oči in momente, ki jih ni bilo? Programiranje v dvoje, Art-a in čajčke. Globoke pogovore, katere sem imela samo s tabo? Fak. Nism si mislila, da bom tako jokala in da bo težko... Ne po 1 mesecu, parih sleepoverjih in poljubih. Na ljudi se verjetno res preveč hitro navežem in potem boli, žge, peče.
In tako kot poje Avril. I just don't know what to say, tomorrow it's a different day. Brez njegovih smsov in čakanja pred faxom. Blogov v katerih sem se našla in ob katerih sem jokala. Ker ne bo več tega nekoga, ki bo stalno ob meni. Ne tistega božanskega in enkratnega občutka bližine. Tega, da je nekdo ob tebi. Ne bo naju, pa čeprav nikoli zares nisva bila.
Ne obžalujem, ne kregam se. Samo jočem. In sem ti hvaležna, čeprav tega ne znam pokazati, kaj šele povedati. Težko je. In vem, da si bil pravi prvi. Najbolj potrpežljiv in pozoren. Prvega ne pozabiš nikoli in ostal boš z mano v srčku in mislih. Res.
In potem sem ležala v njegovem objemu in se spraševala – a to je to, a to je »ljubezen«? ter razočarano povesila glavo.
sobota, 18. december 2010
4:39
Ko sem po dvanajstih urah dela utrujena, a vseeno polna energije željna zabave, alkohola in novih ljudi. Brez glasu, a željna najdaljšega nočnega pogovora, ki se konča ob sončnem vzhodu in metinem čaju. Z vonjem rok po Refošku in pivu in brez mejkapa, skačem čeprav me bolijo noge. Kričim brez glasu. Vrti se mi od sreče, žalosti. Pišem kljub močno potrebnem spancu. Na robu solza in smeha. Žalosti in veselja. V dveh različnih svetovih. V dvomih o vsem in vseh.
V želji po zasneženem sprehodu, driftanju po snegu in teku po celovški cesti. Z roko v roki. Z zmrznjenimi prsti, rdečim nosom in belimi škornji. Z momenti brez časa. S spomini. S solzami sreče. Z navihanostjo in ljudmi, katere sem danes videla prvič. Z neznanci. Vseeno mi je za prehlad, slabo počutje, bolečine v nogah in grlu.Ne!
Sneži. Na cestah nobenih avtomobilov in jz bi zimsko pravljico s kaminom, brez faxa in kuhanim vinom. Tisto sceno. Ko se vrtim,… vrtim,… vrtim,… in se vržem v sneg. Okoli mene pa samo smreke in klopce. Božansko. Rabim to zimsko idilo in vonj po cimetu.
Jz bi še tak delovni dan kot je bil danes. Ko te Gibonni spravi ob jok, in pijani ljudje ob živce. Ko ti ni problema pospravljati mize in zlagati 3000krožnikov. Ko na koncu dneva, vsi poznajo tvoje ime in te vabijo žurat. Ko ostanem brez glasu, a vseeno govorim. In ko zraven mene stoji Jankovič. In ko te 2 kozarca vina obrneta. Stari prijatelji in znanci. U. Ko ti je delo v zabavo in veselje. To rabim, to želim. To hočem! Prosim. In, ej?! želim si nazaj, da bi lahko bilo enkrat po moje. (Pudr je kul.)
Fak, kaj se dogaja z menoj? Aja, sej res … samo tisti dnevi so pred vrati. In jaz jočem za vsako stvarjo. Ampak – vem, da tukaj ne bo pomagal niti on. Niti poljub, objem. Rabim čas, ki ga ni.
Morm razmislt, al … pa če je vse skupaj samo afekt; in morm spat. Lahko noč.
5:22
V želji po zasneženem sprehodu, driftanju po snegu in teku po celovški cesti. Z roko v roki. Z zmrznjenimi prsti, rdečim nosom in belimi škornji. Z momenti brez časa. S spomini. S solzami sreče. Z navihanostjo in ljudmi, katere sem danes videla prvič. Z neznanci. Vseeno mi je za prehlad, slabo počutje, bolečine v nogah in grlu.Ne!
Sneži. Na cestah nobenih avtomobilov in jz bi zimsko pravljico s kaminom, brez faxa in kuhanim vinom. Tisto sceno. Ko se vrtim,… vrtim,… vrtim,… in se vržem v sneg. Okoli mene pa samo smreke in klopce. Božansko. Rabim to zimsko idilo in vonj po cimetu.
Jz bi še tak delovni dan kot je bil danes. Ko te Gibonni spravi ob jok, in pijani ljudje ob živce. Ko ti ni problema pospravljati mize in zlagati 3000krožnikov. Ko na koncu dneva, vsi poznajo tvoje ime in te vabijo žurat. Ko ostanem brez glasu, a vseeno govorim. In ko zraven mene stoji Jankovič. In ko te 2 kozarca vina obrneta. Stari prijatelji in znanci. U. Ko ti je delo v zabavo in veselje. To rabim, to želim. To hočem! Prosim. In, ej?! želim si nazaj, da bi lahko bilo enkrat po moje. (Pudr je kul.)
Fak, kaj se dogaja z menoj? Aja, sej res … samo tisti dnevi so pred vrati. In jaz jočem za vsako stvarjo. Ampak – vem, da tukaj ne bo pomagal niti on. Niti poljub, objem. Rabim čas, ki ga ni.
Morm razmislt, al … pa če je vse skupaj samo afekt; in morm spat. Lahko noč.
5:22
torek, 14. december 2010
ponedeljek, 6. december 2010
Talking to the moon.
Razmišljam o mojih neizrečenih besedah, vseh ne-jih, dotikih, poljubih, pogovorih, neprespanih nočeh, objemih. In potem rišem slike naju s kaminom, metinim čajem in tihem padanju snega na belo pokrajino. Vau. Nikoli si nisem mislila, da bom pisala o tem. O tem, kako me lepo okrašena Ljubljana danes sploh ni navdušila, belo kuhano vino ni pogrelo in kako ti skenslani plani lahko dajo mislit. Kako po utrujajočem dnevu prideš domov z nasmeškom na obrazu, pa čeprav si bila z njim samo eno uro in pol, pa še to sta skupaj gledala risanko v kinu.
In v petek grem stran. Od ljudi, interneta in vseh zmedenih odnosov. Od ljudi, zaradi katerih prejokam preveč noči, napišem preveč smsov in se preveč veselim kav in dolgih pogovorov. Od ljudi, ki me niso vredni. Od ljudi, ki jim ne pomenim niti enega smsa ali samo kako si. Fak. Ampak, če težko pozabim stvari in se ne skekiram. Okej, bom poizkusila.
In ko ti pozabim povedati, da si mi bil danes še posebej ušeč.
Nočem daril. Samo lak bi – takega kot ima Ana.
In v petek grem stran. Od ljudi, interneta in vseh zmedenih odnosov. Od ljudi, zaradi katerih prejokam preveč noči, napišem preveč smsov in se preveč veselim kav in dolgih pogovorov. Od ljudi, ki me niso vredni. Od ljudi, ki jim ne pomenim niti enega smsa ali samo kako si. Fak. Ampak, če težko pozabim stvari in se ne skekiram. Okej, bom poizkusila.
In ko ti pozabim povedati, da si mi bil danes še posebej ušeč.
Nočem daril. Samo lak bi – takega kot ima Ana.
četrtek, 2. december 2010
Refleksija.
Namesto učenja pišem, hodim k tabornikom in pijem kivijev smoothie. Kljub šele koncu novembra oziroma začetku decembra bom pisala refleksijo leta 10. Hočem spomine, vse simpatije, bedarije in grde poglede zapisati in jih skriti. Vse neizrečene pripetljaje razkriti. Rabim pogovor z osebo, ki me bo samo poslušala.
Januar
Moje praznovanje novega leta je bilo eno izmed lepših. V družbi 50ih ljudi sem preživela 3 nepozabne dni na obronku zasnežene Pokljuke. Bili so pogovori pozno v noč, preveč alkohola in objemov. Sprehodi in nove simpatije. Ja, v novo leto sem tokrat vkorakala z ljudmi, ki mi še sedaj pomenijo zelo veliko – no, vsaj nekateri. Prijatelja spoznaš v nesreči. Silvestrski večer sem zaključila s solzami – solzami nesreče in predvsem želje jo njem. Po objemih, fantih, romantiki in opazovanju zvezd. Po dvojini. Ob meni je bedel R. Fant, ki je bil moja letošnja prva simpatija, starejši a zelo odrasel fant. Ko je odhajal s Pokljuke … mi je v glavi odzvanjal le stavek … hrpenela, ko si odhajal stran. Od takrat ga nikoli več nisem videla. Prvi crush in prva kremšnita. Kako popolno je začeti prvi dan leta. Stvari, ki jih imama rada, ljudje ki jih še sedaj obožujem. In ko po napornem dnevu prispem domov, me med mejli čaka presenečenja. Postala sem napreč ena izmed udeleženk nekega izziva. In tako sem tudi tokrat jokala in kričala – od sreče, veselja.
Počasi sem spoznavala prave prijatelje in tako zamenjala družbo v gimnaziji. Spoznala moje sotekmovalke in bluzila. Polnočni pogovori po MSNju, FBju in Google waweu so bili takrat usodni. Najprej pijača, nato pesmi, smsi in tukaj je bil moj princ. A. Ne vem, kaj sem takrat videla na tebi. Kul si. Tabornik si, in pišeš pesmi, igraš kitaro, plezaš, … vse kar si lahko želim.
Februar
Malenkosti mi res veliko pomenijo in takrat je samo stavek … »Ker jz sm po vsej verjetnosti že oddam« spremenil moj svet. Jok in stok, neprespane noči in moje grad je bil sesut. A, na koncu sem le dobila tvoj težkopričakovani odgovor, najdaljši mejl. Obrazložitev da nisem prava, me je postavila na realna tla. Obup. Razočaranje. Ponovno prvo snidenje je bilo obupno, spet drugo žalostno. A, A. cenim vse, kar si naredil zame. Ne bom te pozabila, ne, tebe ne.
Bil si. Prebolela sem, obiskala informativne dneve, se zaljubila v majico FRIja in izgubila sestro pol meseca…
Marec.
Tretjič. Taborniki - motivacijski vikend, PP klub singstar in nove simpatije. Novi ljudje in nov crush. J. Takrat sem dobila le vročo čokolado, katero sem takrat morala plačati kar jaz in … tisti deževni večer je bil preživet in prežet s solzami. S tabo.
Bila so tudi nova prijateljstva. MMK, viktorji in NOT. Zopet J., neprespana noč, kitara in utrujene noge. Neprecenljivo. Matura se približuje,…
April.
Odhod moje najboljše in najlepše sestre v tujino. Spet nek L. Taborniki, dolgi telefonski pogovori in nova spoznanja. April me je navdihoval. Zeleni travniki, mak, narcise. Zeleno, ki te ljubim, zeleno. Preživljala sem popoldneve v Tivoliju na soncu, hrepenela po dotiku in sanjala najlepše oblake. Se zaljubljala v naravo in … sanjala popolni maturantski ples. Ta tokrat res ni bil podoben temu, je pa bil zato toliko bolj moj. Navdihnjen, solzav, lep in pijan. Maturantski ples je samo enkrat v življenju, medtem ko se poročiš lahko večkrat. Ta popoln teden sem zaključila v najboljši družbi M&K.
Maj.
Začetek zrelostnega izpita – mature. Učenje in pisanje blogov. Slovenščina, matematika,… gimnazija pač. Ter za konec maturantska parada, ki je bila usodna zame in za Natalijo. Na srečo.
Junij
Mesec mojega rojstnega dne se je začel delovno. Pisni in ustni deli mature so se bližali. Vse skupaj odpisala z slabim občutkom, a se takrat zaradi tega res nisem obremenjevala. Bila sem vesela, da je konec in da sem lahko odšla v Zagreb. Sošolkin bivši fant L. Opazovanje zvezd, polnočni pogovori in izleti na Gorenjsko. Morje in koktejli ter nočno kopanje. Tekanje po travi in nova gasilska družba, ki me je spremenila in sprostila. Veselice, narodno - zabavna glasba in postavni fantje. Drifti. Morje za pol ure. Spomini … Za rojstni dan sem se z osebo, katere takrat sploh nisem poznala odpeljala nekaj sto kilometrov stran. Ob sprehodih, klopcah, mladostniški naivnosti, kartah in toplem soncu sem v spomin zapisala Zagreb z M. Začetek nečesa …
Julij in avgust
Večeri preživeti ob ognju in družbi sotabornikov. Samo to in še več. Opazovanje zvezd, nespečnost in proge preživetja. Nenaden dvakratni odhod s Krivoglavic. Obakrat v solzah, razočaranju in želji po nečem boljšem. Prvič po družbi, drugič po boljše odpisani maturi. Jok in stok. Kljub vsemu so mi ob strani stali sošolci, prijatelji. Hvala za družbo in nepozaben večer na Trnfestu v družbi tujcev. Poletno brezglavo tekanje, alkoholizirane globoke debate, bedarije in pisanje neumnih smsov. Itak. Druženje z U. in moj nedefiniran odnos. Zbilje, kozarci vina in opazovanje zvezd na Krvavcu. Vsak v svoji spalki z litrom vina in toliko željami kolikor je takrat sijalo zvezd na nebu. In moje želje; se pač niso uresničile.
September
Zadnji mesec najdaljših in najbolj oh-in-sploh počitnise se je začel z družinskimi pikniki in pijačkami. Žuri, obiski TOPa in kavicami. O morju sem le sanjala, sem pa zato obiskala Dunaj ter se izgubila v Pragi. Z M. sva se usedle na vlak in se odpravile stran – še zadnjič stran od ljudi. Dunaj naju je navdušil že prvi dan. Obisk tedna mode, muzeja moderne umetnosti, vseh cerkva in Happy Nudellsov naju niso pustili ravnodušno. Polni pričakovanj sva se že prvi dan Prage skregali in zapletli z različnimi ljudmi ter obiskali največjo diskoteko v Evropi - baje. Prvič.
Oktober.
Nova štenga v mojem življenju – fax. Fakulteta, katera ne ustreza 100% mojim željam. Novo okolje, novi ljudje. Nove simpatije in podvigi. Pisanje najdaljših polnočnih mejlov. Delo. Prvi študentski žur, ki se je končal tam kjer se nebi smel. Ob njem, s katerim sem preživljala najlepše večere ob čaju in zaradi njega ustajala pol ure prej. Zmeda v glavi. Glede faxa, kolegov, njega,…
November.
Pogrešam gimnazijo, prijatelje, kave s prijatelji in brezskrbnost. Želim si izleta na morje. Rabim trenutek zase, brez interneta, telefona in knjig. Samo sprehodi ob večerih, bele kave in dolgo poležavanje v postelji. Predvsem pa želja po tem, da se naučim biti sama. Sam s sabo. Listje počasi odpada, samozavestno stopam po rjavo-oranžnih kupih, roke pa postanejo mrzle in dnevi prekratki. V vsem tem hitenju odpišem 3 kolokvije in se zapletem z njim. Odjadram v razburkano morje,…
Veseli december je?!? In jaz sem ga začela s kuhanim vinom in družbo sošolcev. Popolno.
Nisem se še odločila ali mi vse hrup in blišč okoli božiča, kupovanja daril in tekanja po nakupovalnih središčih ustreza. Mnenja so deljena in jaz se bom letos prepustila in videla kako bo. Samo s pozitivnimi mislimi. Samo z mano in njim. Samo s solzami, plundro in lučkami po Ljubljani. Kje bom, ne vem. S kom, se mi niti na sanja. A vem, … imam občutek da se ne bo končalo, tako kot se je letos. Da ne bo čarobno. Da ne bo to, kar želim.
Nemaram skenslanih planov in ti se z dneva v dan kar godijo. Nemaram tega, da se mi po polnem popolnem dnevu, stvari sesujejo. In postanem apatična… :/
Januar
Moje praznovanje novega leta je bilo eno izmed lepših. V družbi 50ih ljudi sem preživela 3 nepozabne dni na obronku zasnežene Pokljuke. Bili so pogovori pozno v noč, preveč alkohola in objemov. Sprehodi in nove simpatije. Ja, v novo leto sem tokrat vkorakala z ljudmi, ki mi še sedaj pomenijo zelo veliko – no, vsaj nekateri. Prijatelja spoznaš v nesreči. Silvestrski večer sem zaključila s solzami – solzami nesreče in predvsem želje jo njem. Po objemih, fantih, romantiki in opazovanju zvezd. Po dvojini. Ob meni je bedel R. Fant, ki je bil moja letošnja prva simpatija, starejši a zelo odrasel fant. Ko je odhajal s Pokljuke … mi je v glavi odzvanjal le stavek … hrpenela, ko si odhajal stran. Od takrat ga nikoli več nisem videla. Prvi crush in prva kremšnita. Kako popolno je začeti prvi dan leta. Stvari, ki jih imama rada, ljudje ki jih še sedaj obožujem. In ko po napornem dnevu prispem domov, me med mejli čaka presenečenja. Postala sem napreč ena izmed udeleženk nekega izziva. In tako sem tudi tokrat jokala in kričala – od sreče, veselja.
Počasi sem spoznavala prave prijatelje in tako zamenjala družbo v gimnaziji. Spoznala moje sotekmovalke in bluzila. Polnočni pogovori po MSNju, FBju in Google waweu so bili takrat usodni. Najprej pijača, nato pesmi, smsi in tukaj je bil moj princ. A. Ne vem, kaj sem takrat videla na tebi. Kul si. Tabornik si, in pišeš pesmi, igraš kitaro, plezaš, … vse kar si lahko želim.
Februar
Malenkosti mi res veliko pomenijo in takrat je samo stavek … »Ker jz sm po vsej verjetnosti že oddam« spremenil moj svet. Jok in stok, neprespane noči in moje grad je bil sesut. A, na koncu sem le dobila tvoj težkopričakovani odgovor, najdaljši mejl. Obrazložitev da nisem prava, me je postavila na realna tla. Obup. Razočaranje. Ponovno prvo snidenje je bilo obupno, spet drugo žalostno. A, A. cenim vse, kar si naredil zame. Ne bom te pozabila, ne, tebe ne.
Bil si. Prebolela sem, obiskala informativne dneve, se zaljubila v majico FRIja in izgubila sestro pol meseca…
Marec.
Tretjič. Taborniki - motivacijski vikend, PP klub singstar in nove simpatije. Novi ljudje in nov crush. J. Takrat sem dobila le vročo čokolado, katero sem takrat morala plačati kar jaz in … tisti deževni večer je bil preživet in prežet s solzami. S tabo.
Bila so tudi nova prijateljstva. MMK, viktorji in NOT. Zopet J., neprespana noč, kitara in utrujene noge. Neprecenljivo. Matura se približuje,…
April.
Odhod moje najboljše in najlepše sestre v tujino. Spet nek L. Taborniki, dolgi telefonski pogovori in nova spoznanja. April me je navdihoval. Zeleni travniki, mak, narcise. Zeleno, ki te ljubim, zeleno. Preživljala sem popoldneve v Tivoliju na soncu, hrepenela po dotiku in sanjala najlepše oblake. Se zaljubljala v naravo in … sanjala popolni maturantski ples. Ta tokrat res ni bil podoben temu, je pa bil zato toliko bolj moj. Navdihnjen, solzav, lep in pijan. Maturantski ples je samo enkrat v življenju, medtem ko se poročiš lahko večkrat. Ta popoln teden sem zaključila v najboljši družbi M&K.
Maj.
Začetek zrelostnega izpita – mature. Učenje in pisanje blogov. Slovenščina, matematika,… gimnazija pač. Ter za konec maturantska parada, ki je bila usodna zame in za Natalijo. Na srečo.
Junij
Mesec mojega rojstnega dne se je začel delovno. Pisni in ustni deli mature so se bližali. Vse skupaj odpisala z slabim občutkom, a se takrat zaradi tega res nisem obremenjevala. Bila sem vesela, da je konec in da sem lahko odšla v Zagreb. Sošolkin bivši fant L. Opazovanje zvezd, polnočni pogovori in izleti na Gorenjsko. Morje in koktejli ter nočno kopanje. Tekanje po travi in nova gasilska družba, ki me je spremenila in sprostila. Veselice, narodno - zabavna glasba in postavni fantje. Drifti. Morje za pol ure. Spomini … Za rojstni dan sem se z osebo, katere takrat sploh nisem poznala odpeljala nekaj sto kilometrov stran. Ob sprehodih, klopcah, mladostniški naivnosti, kartah in toplem soncu sem v spomin zapisala Zagreb z M. Začetek nečesa …
Julij in avgust
Večeri preživeti ob ognju in družbi sotabornikov. Samo to in še več. Opazovanje zvezd, nespečnost in proge preživetja. Nenaden dvakratni odhod s Krivoglavic. Obakrat v solzah, razočaranju in želji po nečem boljšem. Prvič po družbi, drugič po boljše odpisani maturi. Jok in stok. Kljub vsemu so mi ob strani stali sošolci, prijatelji. Hvala za družbo in nepozaben večer na Trnfestu v družbi tujcev. Poletno brezglavo tekanje, alkoholizirane globoke debate, bedarije in pisanje neumnih smsov. Itak. Druženje z U. in moj nedefiniran odnos. Zbilje, kozarci vina in opazovanje zvezd na Krvavcu. Vsak v svoji spalki z litrom vina in toliko željami kolikor je takrat sijalo zvezd na nebu. In moje želje; se pač niso uresničile.
September
Zadnji mesec najdaljših in najbolj oh-in-sploh počitnise se je začel z družinskimi pikniki in pijačkami. Žuri, obiski TOPa in kavicami. O morju sem le sanjala, sem pa zato obiskala Dunaj ter se izgubila v Pragi. Z M. sva se usedle na vlak in se odpravile stran – še zadnjič stran od ljudi. Dunaj naju je navdušil že prvi dan. Obisk tedna mode, muzeja moderne umetnosti, vseh cerkva in Happy Nudellsov naju niso pustili ravnodušno. Polni pričakovanj sva se že prvi dan Prage skregali in zapletli z različnimi ljudmi ter obiskali največjo diskoteko v Evropi - baje. Prvič.
Oktober.
Nova štenga v mojem življenju – fax. Fakulteta, katera ne ustreza 100% mojim željam. Novo okolje, novi ljudje. Nove simpatije in podvigi. Pisanje najdaljših polnočnih mejlov. Delo. Prvi študentski žur, ki se je končal tam kjer se nebi smel. Ob njem, s katerim sem preživljala najlepše večere ob čaju in zaradi njega ustajala pol ure prej. Zmeda v glavi. Glede faxa, kolegov, njega,…
November.
Pogrešam gimnazijo, prijatelje, kave s prijatelji in brezskrbnost. Želim si izleta na morje. Rabim trenutek zase, brez interneta, telefona in knjig. Samo sprehodi ob večerih, bele kave in dolgo poležavanje v postelji. Predvsem pa želja po tem, da se naučim biti sama. Sam s sabo. Listje počasi odpada, samozavestno stopam po rjavo-oranžnih kupih, roke pa postanejo mrzle in dnevi prekratki. V vsem tem hitenju odpišem 3 kolokvije in se zapletem z njim. Odjadram v razburkano morje,…
Veseli december je?!? In jaz sem ga začela s kuhanim vinom in družbo sošolcev. Popolno.
Nisem se še odločila ali mi vse hrup in blišč okoli božiča, kupovanja daril in tekanja po nakupovalnih središčih ustreza. Mnenja so deljena in jaz se bom letos prepustila in videla kako bo. Samo s pozitivnimi mislimi. Samo z mano in njim. Samo s solzami, plundro in lučkami po Ljubljani. Kje bom, ne vem. S kom, se mi niti na sanja. A vem, … imam občutek da se ne bo končalo, tako kot se je letos. Da ne bo čarobno. Da ne bo to, kar želim.
Nemaram skenslanih planov in ti se z dneva v dan kar godijo. Nemaram tega, da se mi po polnem popolnem dnevu, stvari sesujejo. In postanem apatična… :/
torek, 23. november 2010
Everytime I close my eyes, I can feel …
Palačinke bi. Kivijev sok in kakijev sladoled.
Ima me, da bi ugasnila telefon za teden dni, se izpisala iz Facebooka in Twitterja. Nočem klicanja pozno v noč in dolgih žalostnih smsov. Hočem kavo, čaj, sprehod, balone ali pa samo eno klopco v Tivoliju. Vseeno mi je. Ampak, jz vem, da ne bi preživela in … tako kot nazadnje, tri dni prej prišla na FB. Tečna sem, jokala bi, … pa ne morm. Zakaj so malenkosti tako zelo pomembne. Zakaj je pod povprečjem odpisan kolokvij spremenil tok mojih misli? Pričakujem preveč in sanjam gradove? Ne; tokrat ne. Zakaj po celodnevnem učenju obupam in v solzah zaspim. Zakaj vse tako intenzivno doživljam? Nihljaj!
Ušla bi. Ležat na tisto zelenico v Pragi, se skrit v senco drevesa in nato zaspat. Zaradi žuljev, preveč sonca in utrujenosti. Zaradi spominov in brezskrbnosti. Zaradi Maruše. Delit zastonjske objeme in žurat na Dunaj. Okusit slano morje, se sprehodit ob obali in pit belo vročo čokolado. Obirat mandarine in spoznat Njega.
Odnosi gor, odnosi dol. Brez njih ne zmorem. In zaradi njih si kompliciram(o) življenje. Zakaj se še tako zanimivo in posebno prijateljstvo (fant – punca) spremeni, takoj ko se on zaljubi, dobi punco in ona postane center vesolja? Zakaj takrat nisem več vredna niti smsa in zakaj si ne upaš več z menoj na kavo. Center vesolja se enkrat podere in … nje ni več. Tukaj je spet čas zame. Nič ti nočem, nič ne želim. Samo tebe bi in deci rdečega vina. Kaj je ostalo od izletov na morje, opazovanja zvezd na Krvavcu in Zibilja? Bedne in nedorasle poteze. Da ne omenjam brisanja kontaktov in kenslanja fejsbuk prijateljstva. Hvala.
Ampak, jaz bom po vsem tem, tebi takoj stekla v objem, … ker pogrešam tebe, tvoje gasilske fore in tvojo družbo. Pišem prelepo o tebi. Oprosti. Nebom. Jaz tega ne bom počela. Jaz tega ne počnem. In sorry, jaz bom kljub Njemu, še zmeram hodila na kave in izlete ter klicala prijatelje in jih vabila na kuhan vin. Imam že spisek. Rabim pogovore.
In potem, … se na drugi strani tkejo nova poznanstva, ki bodo sedaj deloma(!) nadomestila moje gimnazijske sošolce in sošolke. Deloma, ja. Nekatere bejbe so pač nenadomestljive in pravtako nekatera best friends forever postanejo preteklost.
Nedeljskih dvournih klicev ni več in kljub temu, da živiš praktično v LJ, te vidim enkrat na mesec. Tisti mitingi so preteklost, o najboljših študentskih kosilih in žurih s teboj ne duha, ne sluha. Kljub vsem bednim stvarem se en od drugega oddaljujemo. Prav vsi. Razlogi za to so različni – od faxa, fanta, zaposlenosti do učenja in utrujenosti in žalosti. Okej, ampak, … kaj narediti, ko ti je razlog oddaljitve neznan. Oprosti, ampak Katarina ti si preveč kulj, da bi mi bilo vseeno za to, kaj se dogaja s teboj in kdo vse te je zajebal.
Hakunamatata – kljub vsem fucked up odnosom pa vsaj en štima. :D Grem v labirint, se zgubljat, objemat, lupčkat in skupej stabo lovit neponovljive balone čutnosti, čustvenosti in vzenirjenja. Sem v labirintu v katerem me boš ulovil, če bom padla in mi dal sebe, ko bom to hotela. O neizrekljivih besedah in občutkih pa kdaj drugič… Hvala ti.*
In jaz bi pomagala, pa ne vem kako pristopiti. Objela, poslušala, na koncu plačala in rekla hvala... Pritožujem se. Ampak nenazadnje, mi sploh ni nič hudega. Jutri zjutraj bo vse samo preteklost in moje solze bodo kljub »nemorm« pozabljene.
Ima me, da bi ugasnila telefon za teden dni, se izpisala iz Facebooka in Twitterja. Nočem klicanja pozno v noč in dolgih žalostnih smsov. Hočem kavo, čaj, sprehod, balone ali pa samo eno klopco v Tivoliju. Vseeno mi je. Ampak, jz vem, da ne bi preživela in … tako kot nazadnje, tri dni prej prišla na FB. Tečna sem, jokala bi, … pa ne morm. Zakaj so malenkosti tako zelo pomembne. Zakaj je pod povprečjem odpisan kolokvij spremenil tok mojih misli? Pričakujem preveč in sanjam gradove? Ne; tokrat ne. Zakaj po celodnevnem učenju obupam in v solzah zaspim. Zakaj vse tako intenzivno doživljam? Nihljaj!
Ušla bi. Ležat na tisto zelenico v Pragi, se skrit v senco drevesa in nato zaspat. Zaradi žuljev, preveč sonca in utrujenosti. Zaradi spominov in brezskrbnosti. Zaradi Maruše. Delit zastonjske objeme in žurat na Dunaj. Okusit slano morje, se sprehodit ob obali in pit belo vročo čokolado. Obirat mandarine in spoznat Njega.
Odnosi gor, odnosi dol. Brez njih ne zmorem. In zaradi njih si kompliciram(o) življenje. Zakaj se še tako zanimivo in posebno prijateljstvo (fant – punca) spremeni, takoj ko se on zaljubi, dobi punco in ona postane center vesolja? Zakaj takrat nisem več vredna niti smsa in zakaj si ne upaš več z menoj na kavo. Center vesolja se enkrat podere in … nje ni več. Tukaj je spet čas zame. Nič ti nočem, nič ne želim. Samo tebe bi in deci rdečega vina. Kaj je ostalo od izletov na morje, opazovanja zvezd na Krvavcu in Zibilja? Bedne in nedorasle poteze. Da ne omenjam brisanja kontaktov in kenslanja fejsbuk prijateljstva. Hvala.
Ampak, jaz bom po vsem tem, tebi takoj stekla v objem, … ker pogrešam tebe, tvoje gasilske fore in tvojo družbo. Pišem prelepo o tebi. Oprosti. Nebom. Jaz tega ne bom počela. Jaz tega ne počnem. In sorry, jaz bom kljub Njemu, še zmeram hodila na kave in izlete ter klicala prijatelje in jih vabila na kuhan vin. Imam že spisek. Rabim pogovore.
In potem, … se na drugi strani tkejo nova poznanstva, ki bodo sedaj deloma(!) nadomestila moje gimnazijske sošolce in sošolke. Deloma, ja. Nekatere bejbe so pač nenadomestljive in pravtako nekatera best friends forever postanejo preteklost.
Nedeljskih dvournih klicev ni več in kljub temu, da živiš praktično v LJ, te vidim enkrat na mesec. Tisti mitingi so preteklost, o najboljših študentskih kosilih in žurih s teboj ne duha, ne sluha. Kljub vsem bednim stvarem se en od drugega oddaljujemo. Prav vsi. Razlogi za to so različni – od faxa, fanta, zaposlenosti do učenja in utrujenosti in žalosti. Okej, ampak, … kaj narediti, ko ti je razlog oddaljitve neznan. Oprosti, ampak Katarina ti si preveč kulj, da bi mi bilo vseeno za to, kaj se dogaja s teboj in kdo vse te je zajebal.
Hakunamatata – kljub vsem fucked up odnosom pa vsaj en štima. :D Grem v labirint, se zgubljat, objemat, lupčkat in skupej stabo lovit neponovljive balone čutnosti, čustvenosti in vzenirjenja. Sem v labirintu v katerem me boš ulovil, če bom padla in mi dal sebe, ko bom to hotela. O neizrekljivih besedah in občutkih pa kdaj drugič… Hvala ti.*
In jaz bi pomagala, pa ne vem kako pristopiti. Objela, poslušala, na koncu plačala in rekla hvala... Pritožujem se. Ampak nenazadnje, mi sploh ni nič hudega. Jutri zjutraj bo vse samo preteklost in moje solze bodo kljub »nemorm« pozabljene.
torek, 16. november 2010
sobota, 13. november 2010
In če odpirava si srce in počneva, kar se ne sme.
Sedaj pa dnevi hitijo in besede polzijo med prsti, veter jih odnaša, ti pa se ne premakneš. Tudi jaz se ne. Govorim ampak brez glasu, zvok se ne vklopi. Tišina je. Čas beži in midva ga odrivava stran in pljuvava po njem. Fuj.
Iščem bloge, v katerih bi se našla. Iščem in želim nove ljudi. Naveličana sem neodraslih fantov, skenslanih planov,…
Iščem bloge, v katerih bi se našla. Iščem in želim nove ljudi. Naveličana sem neodraslih fantov, skenslanih planov,…
ponedeljek, 8. november 2010
S solznimi očmi se smeješ vedno tišje, …
In te solze, so solze zaradi smeha, mladosti, veselja, radosti in … optimizma ljudi, kateri me obkrožajo. Solze, ki se bodo slej kot prej posušile in ostale bodo samo sledi …
Pesem pove vse. Nihljaji – pizda. Ko se dan začne povprečno, nadaljuje z glavniki, smehom, sendviči in tekanjem za avtobusi konča pa tako klaverno ob najbolj predvidljivi holivudski romantični komediji. Na vrh tega pa še, ne maram dolgih večerov, teme, osamljenosti in brezosebnih pogovorov z ljudmi, kateri mi pomenijo res preveč. Jočem.
V hitenju, poplavi čustev, džja in Coldplay-ov bi vse pustila za sabo in se zaprla v milni mehurček. Nočem več vstajanja ob 6ih, voženj in raznih izpitov in milijon pijač. Ne želim napornih dni. Želim čas zase, tek, spuščanje zmaja ali samo grabljenje listja. Zakaj je vse to tako težko? V hitenju se ne znam več ustavit in zaužiti teh trenutkov sreče, veselja in mladosti, od katere ni ostalo kaj preveč. Zakaj sem lahko na faxu vesela, nasmejana in … zakaj zaradi objemov kar žarim? Ne, nočem. Ne prepoznam se, ker vem, da nisem dekle, ki želi biti v središču pozornosti in ena izmed najbolj glasnih, nisem dekle, ki cel čas blebeta in ne zna poslušati. To nisem jaz. Na faxu nisem jaz. S takimi premiki pride drugačna družba in zaradi tega vse več grdih pogledov. Nočem sprememb. Hočem se nazaj, tako kot sem bila v gimnaziji. Časovni stroj, anyone??
Obsedenost – tweeter, fb in blogi. Fak, a lahko prosim nehaš? si rečem. Odklopila bi si telefon, samo kaj k ne zmorem brez njega, objemala bi ljudi, a kaj ko me vsi čudno gledajo.
Sprašujem se, zakaj se žalostna, objokana in slabe volje samo takrat ko sem doma, sama s sabo, svojimi problemi in v postelji z črno posteljnino. Ne prepoznam se več. Ne razumem se. Eno izmed večnih vprašanj, ki si ga postavljam ko ležim v postelji in jočem je – kaj bi pomagalo? Sprehod, čas zase, psihoterapija? Kdo? Ni odgovora, a vendar na vprašanje vem odgovor. Kdorkoli. MORJE. Malenkost.
Jutri bo žur ; in meni je vseeno za brezosebne pogovore, objeme, bluzenja in alkohol. Fak – mogočesemormsamoznoretinpozabit.
Nočem spat, čeprav bi mogla. Ne grem pod tuš. Dober večer.
Pesem pove vse. Nihljaji – pizda. Ko se dan začne povprečno, nadaljuje z glavniki, smehom, sendviči in tekanjem za avtobusi konča pa tako klaverno ob najbolj predvidljivi holivudski romantični komediji. Na vrh tega pa še, ne maram dolgih večerov, teme, osamljenosti in brezosebnih pogovorov z ljudmi, kateri mi pomenijo res preveč. Jočem.
V hitenju, poplavi čustev, džja in Coldplay-ov bi vse pustila za sabo in se zaprla v milni mehurček. Nočem več vstajanja ob 6ih, voženj in raznih izpitov in milijon pijač. Ne želim napornih dni. Želim čas zase, tek, spuščanje zmaja ali samo grabljenje listja. Zakaj je vse to tako težko? V hitenju se ne znam več ustavit in zaužiti teh trenutkov sreče, veselja in mladosti, od katere ni ostalo kaj preveč. Zakaj sem lahko na faxu vesela, nasmejana in … zakaj zaradi objemov kar žarim? Ne, nočem. Ne prepoznam se, ker vem, da nisem dekle, ki želi biti v središču pozornosti in ena izmed najbolj glasnih, nisem dekle, ki cel čas blebeta in ne zna poslušati. To nisem jaz. Na faxu nisem jaz. S takimi premiki pride drugačna družba in zaradi tega vse več grdih pogledov. Nočem sprememb. Hočem se nazaj, tako kot sem bila v gimnaziji. Časovni stroj, anyone??
Obsedenost – tweeter, fb in blogi. Fak, a lahko prosim nehaš? si rečem. Odklopila bi si telefon, samo kaj k ne zmorem brez njega, objemala bi ljudi, a kaj ko me vsi čudno gledajo.
Sprašujem se, zakaj se žalostna, objokana in slabe volje samo takrat ko sem doma, sama s sabo, svojimi problemi in v postelji z črno posteljnino. Ne prepoznam se več. Ne razumem se. Eno izmed večnih vprašanj, ki si ga postavljam ko ležim v postelji in jočem je – kaj bi pomagalo? Sprehod, čas zase, psihoterapija? Kdo? Ni odgovora, a vendar na vprašanje vem odgovor. Kdorkoli. MORJE. Malenkost.
Jutri bo žur ; in meni je vseeno za brezosebne pogovore, objeme, bluzenja in alkohol. Fak – mogočesemormsamoznoretinpozabit.
Nočem spat, čeprav bi mogla. Ne grem pod tuš. Dober večer.
četrtek, 4. november 2010
Ostala sem sama na tisti klopci.
Kako lahko kar naenkrat vse pustiš za sabo, zbrišeš osebo iz življenja in živiš dalje? Kako lahko vse to kar sva imela, vržeš stran in mi ob vsem tem ne poveš razloga,… To me preseneti.
Tolažilne besede so tukaj. Vsi so držali pesti, mislili name in mi privoščili najboljše predvsem pa najboljšega fanta. A kljub velikim željam se tudi tokrat ni nič uresničilo. Že stotič poslušam, da si takega in takega fanta ne zaslužim. Da je prenevarno in da mi ni usojeno. In da me tam nekje, v nekem črnem kotu čaka tapravi on. Solze.
Mogoče sem pa sita takih besed, poslušanja zanimivih zgodb o usodi in o tem, kako sem predobra. Treba bo premislit, se iz tega nekaj naučit in it naprej. Z dvignjeno glavo in prvim sleep-overju pri fantu, najlepših objemih, … Treba bo nekaj spremenit.
A, vseeno, sem spomočjo tebe spoznala in odkrila delček tiste lepe Igre. Hvala.
Sem zapisala in zaradi tega ostala sama, a s sporočilom, da me verjetno nikoli v življenju ne želiš videti.Na klopci pred faxom ob 20.00. Edina najstnica s termovsko čaja. Da te še zadnjič vidim, in da mi poveš, da si včeraj ti zmagal. Da te objamem, … še zadnjič, če tako res želiš. Za vedno.
Tolažilne besede so tukaj. Vsi so držali pesti, mislili name in mi privoščili najboljše predvsem pa najboljšega fanta. A kljub velikim željam se tudi tokrat ni nič uresničilo. Že stotič poslušam, da si takega in takega fanta ne zaslužim. Da je prenevarno in da mi ni usojeno. In da me tam nekje, v nekem črnem kotu čaka tapravi on. Solze.
Mogoče sem pa sita takih besed, poslušanja zanimivih zgodb o usodi in o tem, kako sem predobra. Treba bo premislit, se iz tega nekaj naučit in it naprej. Z dvignjeno glavo in prvim sleep-overju pri fantu, najlepših objemih, … Treba bo nekaj spremenit.
A, vseeno, sem spomočjo tebe spoznala in odkrila delček tiste lepe Igre. Hvala.
sreda, 3. november 2010
She's all laid up in bed with a broken heart.
Še bolj brezglavo si begala ti …
Afekt in herpes. In veš kaj bi rabila? iPada na avtobusu, ker sem pravkar v mislih napisala enega izmed najbolj čustvenih blogov. Mogoče moram začet pisat redno, mogoče prihajajo osamljeni večeri, kjer bom rabila nekoga, da me bo poslušal. Mogoče bo to tokrat moj blog, ker me v taki situaciji niti naj Natalija ne bo razumela.
Zakaj me ne poslušaš, in zakaj si takrat tistega detajla pač nisi zapomnil. Če bi me pozorno poslušal, bi vedel česa me je strah. Strah o katerem ne upam niti pisati, govoriti in … tebi sem zanj povedala samo zato ker sem bila opita. Veš! Počutim se staro 13 let in …
Solze. Zakaj sploh jočem?! Jočem, za nečem česar nisem imela. Ja, vem – čudna sem. Vsega sem kriva sama - samo eksplicitno in izključno jaz! Moja dejanja in besede – katerih se ne zavedam, in katere na koncu obžalujem. Tako kot sm rekla. Ne zavedam se, kaj vse sem izgubila, česar več ne bom imela, kaj vse bi lahko imela.
Jesenska romanca, ki to ni bila. Romanca iz katere sem se veliko naučila. Naučila predvsem to, da strah pokvari vse in da besede izrečene v smehu izustim samo zato, da bi prekrila strah in željo po tistem, drugačnem objemu. Objemu katerega si mi bil pripravljen dati. Meni, prvič. Pizda, ne maram koncev. Koncev, ob katerih ti stoji ob strani malo ljudi in začetkov, katerih sem sita. Zakaj?
Od kje nama ideja, da se nikoli več nebi videla? Zakaj to? Mogoče so najini čaji res brezvezni, in je ob vsem tem veliko vprašanj, zakajev in čejev, ki komplicirajo celotno stvar. In da kljub tvojim mrzlim rokam nič ne morem. Obnemim in … sama sebe presenetim. In se prizadanem; s svojimi dejanji. Končno pišem o naju, tebi in meni. Ki to nikoli nisva bila. Bluzim. In upam, da današnja noč ne bo tako dolga, kot je bila takrat tista, ko sem dobila njegov mejl v katerem so bile tiste usodne besede. Ne, nisi prava zame.
Eden izmed blogov, ki je napisan tudi Zanj, a ga on, tako kot vsi preostali ne bodo prebrali. Ker me pač ne berejo. Ne več.
Napisala sem … nikogar ne želim prizadeti; še posebej ne tebe. V svojih dejanjih nisem bila 100% in odločna. Nisem vedela kaj točno želim od tebe, kaj ti(!) lahko dam in koliko truda bo potrebnega za celotno dvojino. Faak. Ampak, eeeeeeeeeej - stara sem 19 let in prvič sem se igrala to igro, v kateri si zmagal ti. :/
In Art bo od danes naprej ostal nedotaknjen in zaklenjen. Spomin nate,mogoče.
Afekt in herpes. In veš kaj bi rabila? iPada na avtobusu, ker sem pravkar v mislih napisala enega izmed najbolj čustvenih blogov. Mogoče moram začet pisat redno, mogoče prihajajo osamljeni večeri, kjer bom rabila nekoga, da me bo poslušal. Mogoče bo to tokrat moj blog, ker me v taki situaciji niti naj Natalija ne bo razumela.
Zakaj me ne poslušaš, in zakaj si takrat tistega detajla pač nisi zapomnil. Če bi me pozorno poslušal, bi vedel česa me je strah. Strah o katerem ne upam niti pisati, govoriti in … tebi sem zanj povedala samo zato ker sem bila opita. Veš! Počutim se staro 13 let in …
Solze. Zakaj sploh jočem?! Jočem, za nečem česar nisem imela. Ja, vem – čudna sem. Vsega sem kriva sama - samo eksplicitno in izključno jaz! Moja dejanja in besede – katerih se ne zavedam, in katere na koncu obžalujem. Tako kot sm rekla. Ne zavedam se, kaj vse sem izgubila, česar več ne bom imela, kaj vse bi lahko imela.
Jesenska romanca, ki to ni bila. Romanca iz katere sem se veliko naučila. Naučila predvsem to, da strah pokvari vse in da besede izrečene v smehu izustim samo zato, da bi prekrila strah in željo po tistem, drugačnem objemu. Objemu katerega si mi bil pripravljen dati. Meni, prvič. Pizda, ne maram koncev. Koncev, ob katerih ti stoji ob strani malo ljudi in začetkov, katerih sem sita. Zakaj?
Od kje nama ideja, da se nikoli več nebi videla? Zakaj to? Mogoče so najini čaji res brezvezni, in je ob vsem tem veliko vprašanj, zakajev in čejev, ki komplicirajo celotno stvar. In da kljub tvojim mrzlim rokam nič ne morem. Obnemim in … sama sebe presenetim. In se prizadanem; s svojimi dejanji. Končno pišem o naju, tebi in meni. Ki to nikoli nisva bila. Bluzim. In upam, da današnja noč ne bo tako dolga, kot je bila takrat tista, ko sem dobila njegov mejl v katerem so bile tiste usodne besede. Ne, nisi prava zame.
Eden izmed blogov, ki je napisan tudi Zanj, a ga on, tako kot vsi preostali ne bodo prebrali. Ker me pač ne berejo. Ne več.
Napisala sem … nikogar ne želim prizadeti; še posebej ne tebe. V svojih dejanjih nisem bila 100% in odločna. Nisem vedela kaj točno želim od tebe, kaj ti(!) lahko dam in koliko truda bo potrebnega za celotno dvojino. Faak. Ampak, eeeeeeeeeej - stara sem 19 let in prvič sem se igrala to igro, v kateri si zmagal ti. :/
In Art bo od danes naprej ostal nedotaknjen in zaklenjen. Spomin nate,mogoče.
ponedeljek, 1. november 2010
Ker sva oba samo sivi sliki. Podobni. Sam tolk daleč narazn.
Take volje sem, da bi najraje uzela tempere, paleto in čopič in začela risati. In potem bi stisnla rumeno in zeleno. Pa rdečo in sivo, modro! Tako se počutim. Izgubljemo v barvah življenja, jeseni in slik, ki krasijo mojo sobo. Živo-rdeča kri, ki teče in teče. Je posledica mojih srčnih težav, notranje razklanosti in neodpornosti? Povej mi ...
Ampak js ne maram bit samo tiha mejhna rožica, za katero noben ne ve. Jaz se rada smejem na glas in težko sem tiho. Rabim pozornost.
In Neža Maurer konča v najinem(!) slogu:
Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten.
In sam.
Ampak js ne maram bit samo tiha mejhna rožica, za katero noben ne ve. Jaz se rada smejem na glas in težko sem tiho. Rabim pozornost.
In Neža Maurer konča v najinem(!) slogu:
Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten.
In sam.
nedelja, 31. oktober 2010
Povej mi o sanjah, četudi so grešne, zaupaj mi želje, četudi so smešne.
Priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Obžalujem kar nekaj preteklih trenutkov. Opazovanje ljudi na Gibonniju in jaz – željna swinga in salse ob zvokih hrvaške/dalmatinske glasbe. Plesala bi, tako kot sem v Pragi. In jaz vem, da me tam nekje čaka nekdo, ki bi z menoj z veselem zaplesal en swing. Samo jaz ne smem. Na žalost. Čeprav, si mogoče dovolim, tvegam in se končno po dolgem času prepustim. Sputnik.
Martin, poletni sprehodi in Zagreb za moj 19i rojstni dan. Rok; me lahko prosim pokličeš, vprašaš kako sem in povabiš na čaj. Meni je vseeno, za tvojih 16 let. Odšla bi jadrat – ker rabim odklop od vseh hinavskih nasmehov, žalostnih pesmi, tweetov in nedorečenih stvari. Ampak jaz ostajam tu - s popisanimi post-it listki, umazanimi robci in hotenjem v trebuhu.
(Prinesi mi rože, ki divje cvetijo.) Naslednji teden grem v cvetličarno po najlepše rože. Zase!
Poklicala bi nekatere ljudi in jih z največjim veseljem objela. Oprostila bi Neži. Spet šla gledat zvezde na Krvavec in bila vsak vikend na veselicah. Zmetala bi vse grde in ogabne stvari tistemu x-fantu v obraz in … se mu, takrat še enkrat prepustila. Izleti na morje so bili božanski, pa čeprav ob 6ih zjutraj in samo za pol ure. Hočem nazaj.
Pogrešam gimnazijo in sošolce. Še enkrat bi šla z M. na pijačo in ga vprašala, kaj je takrat videl na meni? Zakaj me že dolgo časa ni bilo v gledališču; v kinu in na bowlingu? Kaj vse mi manjka. Želim si pogovora z Luko in … rada bi ju nazaj skupaj. Škoda je 1000 slik Amerike in vse tehnike, ki je ostala pri nas doma – čeprav je njegova.
Rabim spet eno taborniško akcijo in Jana, 3 kitare in bluzenje. Pogrešam Aljota in njegove dolge bloge. Singstar! Maruši bi napisala en dolg mejl, pa ne bom. Moje sožalje, sem takrat res pozabila izreč. Peljala bi jo na tortice. In zakaj sem tokrat jaz tista, ki nič ne ve? Fak, fak, fak. Le kdo bi me razumel?
Tole pišem drugič. Fuck IE8. Fax - novo okolje, ljudje. Mi lahko prosim poveš kaj si misliš o meni? Sem mogoče na trenutke tumač? Iščem tiste najbolj kulj kolege, ki bodo z mano hodili na kosila. Želim si drugačnih odnosov, kot pa so bili tisti v gimnaziji. Predvsem brez grdih pogledov. Taka pač sem. Medtem, ko je mene strah le tega, da bom v svoj mehurček spustila preveč ljudi, se navezala in ... zaupala! Rabim odnose, osebne odnose. Kaj mi pomaga pivo, če se pa 2 uri pogovarjamo o travi?!?! Hočem tebe, ne alkohola, pogovora o predavateljih in najnovejših modnih smernicah. Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Izkušnje učijo. Prvo pravilo: Ne bluzi s sošolci/kolegi, pa čeprav so hudi, simpatični in še pametni - ful.
In, veš kaj imam v mislih? Razmišljam o tem, ali imaš raje poletje ali zimo? In, o tem kako komplicirava – oba. Ker niti enkrat ne more bit vse enostavno in preprosto pravljično. Brez ovir in razmišljanj v naprej. Fuck. Ne prenesem več vprašanj ; ali sta skupej?
In, jaz vem ... da je potrebno čisto malo, da spremenim vse te stvari. Solze ne pomagajo ...
Koncert Olivije! Preveč besed, premalo dotikov, si ponavljam že kar nekaj mesecov. Rabim bližino. :)
Martin, poletni sprehodi in Zagreb za moj 19i rojstni dan. Rok; me lahko prosim pokličeš, vprašaš kako sem in povabiš na čaj. Meni je vseeno, za tvojih 16 let. Odšla bi jadrat – ker rabim odklop od vseh hinavskih nasmehov, žalostnih pesmi, tweetov in nedorečenih stvari. Ampak jaz ostajam tu - s popisanimi post-it listki, umazanimi robci in hotenjem v trebuhu.
(Prinesi mi rože, ki divje cvetijo.) Naslednji teden grem v cvetličarno po najlepše rože. Zase!
Poklicala bi nekatere ljudi in jih z največjim veseljem objela. Oprostila bi Neži. Spet šla gledat zvezde na Krvavec in bila vsak vikend na veselicah. Zmetala bi vse grde in ogabne stvari tistemu x-fantu v obraz in … se mu, takrat še enkrat prepustila. Izleti na morje so bili božanski, pa čeprav ob 6ih zjutraj in samo za pol ure. Hočem nazaj.
Pogrešam gimnazijo in sošolce. Še enkrat bi šla z M. na pijačo in ga vprašala, kaj je takrat videl na meni? Zakaj me že dolgo časa ni bilo v gledališču; v kinu in na bowlingu? Kaj vse mi manjka. Želim si pogovora z Luko in … rada bi ju nazaj skupaj. Škoda je 1000 slik Amerike in vse tehnike, ki je ostala pri nas doma – čeprav je njegova.
Rabim spet eno taborniško akcijo in Jana, 3 kitare in bluzenje. Pogrešam Aljota in njegove dolge bloge. Singstar! Maruši bi napisala en dolg mejl, pa ne bom. Moje sožalje, sem takrat res pozabila izreč. Peljala bi jo na tortice. In zakaj sem tokrat jaz tista, ki nič ne ve? Fak, fak, fak. Le kdo bi me razumel?
Tole pišem drugič. Fuck IE8. Fax - novo okolje, ljudje. Mi lahko prosim poveš kaj si misliš o meni? Sem mogoče na trenutke tumač? Iščem tiste najbolj kulj kolege, ki bodo z mano hodili na kosila. Želim si drugačnih odnosov, kot pa so bili tisti v gimnaziji. Predvsem brez grdih pogledov. Taka pač sem. Medtem, ko je mene strah le tega, da bom v svoj mehurček spustila preveč ljudi, se navezala in ... zaupala! Rabim odnose, osebne odnose. Kaj mi pomaga pivo, če se pa 2 uri pogovarjamo o travi?!?! Hočem tebe, ne alkohola, pogovora o predavateljih in najnovejših modnih smernicah. Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Izkušnje učijo. Prvo pravilo: Ne bluzi s sošolci/kolegi, pa čeprav so hudi, simpatični in še pametni - ful.
In, veš kaj imam v mislih? Razmišljam o tem, ali imaš raje poletje ali zimo? In, o tem kako komplicirava – oba. Ker niti enkrat ne more bit vse enostavno in preprosto pravljično. Brez ovir in razmišljanj v naprej. Fuck. Ne prenesem več vprašanj ; ali sta skupej?
In, jaz vem ... da je potrebno čisto malo, da spremenim vse te stvari. Solze ne pomagajo ...
Koncert Olivije! Preveč besed, premalo dotikov, si ponavljam že kar nekaj mesecov. Rabim bližino. :)
ponedeljek, 25. oktober 2010
ponedeljek, 18. oktober 2010
Prehitevam
Sebe, svoja čustva, želje, hrepenenja, misli in še kaj.
Am I a galley or broken hearts?
Ampak, samo pridt hočm nekam, kjer se bom počutila bolš. Pa če je to s tabo, ali ne.
Am I a galley or broken hearts?
Ampak, samo pridt hočm nekam, kjer se bom počutila bolš. Pa če je to s tabo, ali ne.
nedelja, 17. oktober 2010
Boš jeseni čakal zimo z mano in me nesel do pomladi?
Ne vem, ali so te stvari dobre ali ne. Kadar ne veš, kaj storiti, ne stori ničesar – sem nekje prebrala. Vendar, jaz sem že tako zelo daleč, da res želim nekaj narediti in spremeniti. Rabim nekaj novega in drugačnega. Tako kot vsako jesen, zimo in pomlad.
Naveličana sem osamljenosti in mojih mrzlih rok. Prejemanja sončnic, prevelike postelje polne plišastih igrač.
Izgubljena sem kljub novim obrazom, milijon objemov, padanja v sen v družbi kitare in znancev. Samo zopet bi zaspala objeta. Iščem njegov obraz in se sprašujem, če boš ostal in jaz zmogla.
Bojim se...
Naveličana sem osamljenosti in mojih mrzlih rok. Prejemanja sončnic, prevelike postelje polne plišastih igrač.
Izgubljena sem kljub novim obrazom, milijon objemov, padanja v sen v družbi kitare in znancev. Samo zopet bi zaspala objeta. Iščem njegov obraz in se sprašujem, če boš ostal in jaz zmogla.
Bojim se...
ponedeljek, 11. oktober 2010
Sposodim si
...
Sposodim si rumen dežnik,
za senco je, ko sonca ni,
za streho je, ko dežja ni,
pokriva me in se vrti, vrti.
Sposodim si še tebe kdaj,
ne vprašaš me, kako in kaj,
ne vprašaš me, od kod in kam,
ne briga te, če pot poznam.
...
(Feri Lainšček)
Sposodim si rumen dežnik,
za senco je, ko sonca ni,
za streho je, ko dežja ni,
pokriva me in se vrti, vrti.
Sposodim si še tebe kdaj,
ne vprašaš me, kako in kaj,
ne vprašaš me, od kod in kam,
ne briga te, če pot poznam.
...
(Feri Lainšček)
petek, 8. oktober 2010
ponedeljek, 4. oktober 2010
Spreminjam se, rastem in … se preizkušam. Iščem in raziskujem. Spremembe, novo okolje, preveč novih ljudi in prestrašenih oči. Obisk Dunaja in Prage me je spremenil. Dunaj navdušil, Praga pustila ravnodušno in mačkasto. Ugotovila sem, da je manj včasih več in da vsekakor ni dobro mešati vodke in pira.
Ugotavljam. Vse stvari/osebe/dogodke dojemam preveč intevznivno. Premočno in preveč čustveno. Vsaka malenkost mi preveč preseneti, vsak mejl dotakne in vsak objem spomne … Take stvari me včasih tepejo in naredijo zmedeno. Sem mnenja, da se ljudje prepogosto premalo odpiramo drug drugemu in duševno, notranje životarimo (kljub blišču kopalnice, ali hi-tech opremi ali avtu, ali dobri službi, ... ki jo imamo navzven) in da je bližina tista edina toplina, ki je vredna časa, truda in denarja.
Težko je. Pretežko je. Spanec pomaga, kitara pomaga. In mogoče pisanje bloga ni več moja terapija in se v le tem na zanjdem več najbolje. Pozabila sem kako začeti in končati. Misli je potrebno spraviti v besede in jim nato dati obliko, da jih lahko drugi vidijo, predvsem pa zato, da jih vidiš sam, in da jih lahko še kdaj bereš. Prav tako pa razmišljaš drugače, ko pišeš. Bolj urejeno. Moje misli kljub parim blogom, niso nič kaj preveč urejene. Več kot razmišljam – slabše je.
Ugotavljam. Vse stvari/osebe/dogodke dojemam preveč intevznivno. Premočno in preveč čustveno. Vsaka malenkost mi preveč preseneti, vsak mejl dotakne in vsak objem spomne … Take stvari me včasih tepejo in naredijo zmedeno. Sem mnenja, da se ljudje prepogosto premalo odpiramo drug drugemu in duševno, notranje životarimo (kljub blišču kopalnice, ali hi-tech opremi ali avtu, ali dobri službi, ... ki jo imamo navzven) in da je bližina tista edina toplina, ki je vredna časa, truda in denarja.
Težko je. Pretežko je. Spanec pomaga, kitara pomaga. In mogoče pisanje bloga ni več moja terapija in se v le tem na zanjdem več najbolje. Pozabila sem kako začeti in končati. Misli je potrebno spraviti v besede in jim nato dati obliko, da jih lahko drugi vidijo, predvsem pa zato, da jih vidiš sam, in da jih lahko še kdaj bereš. Prav tako pa razmišljaš drugače, ko pišeš. Bolj urejeno. Moje misli kljub parim blogom, niso nič kaj preveč urejene. Več kot razmišljam – slabše je.
sobota, 21. avgust 2010
"Včasih spustimo druge ljudi v svoj mehurček. Jim pokažemo naš svet, kako ga mi vidimo in kako ga živimo. Popolnoma jim zaupamo, da ne bodo prebili mehurčka in odšli stran.
Velikokrat se zmotimo. Ker ljudje vedno odidejo, eni prej, drugi kasneje. Ampak vedno mehurček poči. Znova in znova. Pomembno je le, kako se mi utrudimo, ko poskusimo narediti nov mehurček."
In to je to. Spet iščem tebe, ki boš vstopil v moj mehurček in ... v meni pustil lep in neprecenljiv spomin ter ga na koncu počil.
Nemorm in neznam brez iskanja...
Velikokrat se zmotimo. Ker ljudje vedno odidejo, eni prej, drugi kasneje. Ampak vedno mehurček poči. Znova in znova. Pomembno je le, kako se mi utrudimo, ko poskusimo narediti nov mehurček."
In to je to. Spet iščem tebe, ki boš vstopil v moj mehurček in ... v meni pustil lep in neprecenljiv spomin ter ga na koncu počil.
Nemorm in neznam brez iskanja...
petek, 6. avgust 2010
Sanje?!
Kaj torej naredijo ljudje, če se zeliko izogniti trku(paf!), a vseeno ležijo na poljani, uživajo v oblakih, ki plovejo mimo, in poslušajo, kako raste trava, ali z drugimi besedami – ne razmišljajo? /…/ Odgovor je sanjajo. Treba je sanjati in sanjat. Vstopiti v svet sanj in nikoli več priti iz njega. Živeti v sanjah do konca dni. V sanjah ni treba razlikovati med stvarmi. Sploh ne. Meje ne obstajajo. Zato v sanjah trkov skorajda ni. Pa tudi če so, ne bolijo. Resničnost je drugačna. Resničnost grize. Resničnost, resničnost.
(Murakami H., Ljubi moj sputnik)
Prav tukaj, stran od vseh ljudi, ki jih imam rada, interneta, polj in simpatij sanjam. Doma ne, ampak res samo tukaj. Sanjam tebe, mene, njega, dogodivščine in še tako neresnične stvari. Moje sanje so brez mej – in bile so tudi takrat, ko sem sanjala tebe z mano. Sovražim meje, sovražim to, da je resničnost drugačna. V sanjah se skrijem in preprosto sem. Tam ni dragih šamponov, mojih bednih strahov, tistih neprijaznih sošolk in tečnih staršev. To si želim. Ko bi vsaj enkrat moje sanje postale resničnost… in jaz bi ponovno s teboj gledala zvezde in ležala na sredi travnika z visoko travo, ter tokrat naredila mnogo stvari drugače. Ker bi rada poskusila in se ne več skrivala in bežala. Tega imam enostavno dovolj.
V moje misli, pa se vsake toliko časa prikradejo tudi neki mračni pomisleki.
Ali ne zapravljam časa in moči v nekem nekoristnem prizadevanju? Vlačim vedro vode nekam, kjer bo vsak hip poplava? Ne bi bilo bolje, da se odrečem nesmiselnemu naporu in se prepustim toku?
Kakor po plimi, ki se umakne, ostane do čistega izmita obala, bom jaz tudi tokrat, kot pri vseh ostalih kao princih ostala sama, izgubljena ter osamljena na tem mrzlem in nepravičnem svetu. Ostala mi bo le škatla spominov.
ponedeljek, 26. julij 2010
Ali se izgubljam jaz?
Morje me pomirja in ob enem navdihuje ter napolnjuje z energijo. Tudi tokrat je bilo tako. V družbi, kakršne si skoraj ne bi bolj želela, sem se odpravila na Hrvaško. Bilo je vse kar sem želela. Kavica ob morju, sonce ter sončna krema, slano toplo morje in obisk. Nevihta, glasno poslušanje glasbe in noro slikanje. Pica ter pogovor. Pogovor! POGOVOR! Ob vsem tem se je v moje misli in v glavno temo pogovora spet prikradel on. Ne rabim in ne smem govoriti o njem. Ne! Več kot govorim, razmišljam in razglabljam, bolj se zaljubljam in na koncu bom tako ali tako razočarana. Vse kar sem zvedela je le to, da si zmeden. Vendar tokrat sem jaz tista, ki ve kaj hoče. Objeto opazovanje zvezd?
Polna luna je. Ta me spet spomne na opazovanje zvezd s tabo. Kaj vidim v njej; v luni? Lepoto, čistost in brezmadežnost. Romantiko. In željo po dvojini.
Kje bom našla sebi enak obraz?
nedelja, 25. julij 2010
Tihi začetek?
»Ljudje govorijo, ker se bojijo tišine. Govorijo mehansko, glasno ali vsak zase, opijanjajo se s to zvočno kašo, v katero se pogrezne vsak predmet in vsako bitje. Govorijo o dežju in o lepem vremenu, govorijo o denarju, o ljubezni, uporabljajo besede, ki so bile izrečene že stokrat, stavke, obrabljene do kosti. Govorijo zaradi govorjenja. Izgnati hočejo tišino...«Kdaj sem nazadnje napisala kakšen blog, se zjokala in se po objavlenem postu počutila bolje? Od tega je minilo že dolgo, mesec ali dvaa. Zato po CM odpiram nov blog. Ta bo veliko bolj iskren, poln žalostnih postov, jokav in … predvsem bolj jaz. Veliko stvari se je zgodilo, še več se jih bo; jaz pa želim le to, da vse to ovekovečim tukaj, na tem blogu. Pisala ga bom zaradi sebe in … občutka varnosti in zaupanja. Pisala bom zato, ker si vse to ne upam izgovoriti in ker želim izgnati tišino in povedati veliko več.
Metuljčki v trebuhu in ti. Zvezde na nebu že dvakrat, pa morje in izleti na gorenjsko. Zakaj ne dojameš in … zakaj si bivši moje sošolke? Kako se bo vse končalo in … ali te bom uspela objet, preden boš odvihral na morje? Ti bo moj objem zadosti. Veš; bližina je pomembna je enkrat rekel Aljo. To rabim. Bližino tistih, katere imam rada in trenutke ob katerih si rečem; Ustavi se in … užij trenutek. Rada bi kakšen trenutek več stabo, pa malo iskrenosti in vse bi bilo lažje. Rabim nekoga, mogoče je on pravi.
Cuz sometimes you can't make it on your own. And that's the reason.
Imam nov klobuk in hlače. Klobuk pod katerega se bom skrila in … se zaprla. Klobuk v katerem bom izstopala. Počutim se dobro; z njim – mojim novim prijateljem. Nekdo,ki me bo vedno razumel in … bo vedno ob meni. Pa hlače za 12€ in novo sliko. Stvari, ki me osrečijo – vendar le za kratek čas. Ti, ja TI pa bi bil tisti, ki bi me naredil srečno za več kot urco/dan ali dva.
Začenjam 25ega. Na rojstni dan mojih dveh zelo dobrih prijateljic. Vsak začetek je lep; naj bo tudi ta!*
Naročite se na:
Komentarji (Atom)